Svétnik, ne svetník

Državni zbor bi moral povedati, v katerih primerih nekdo ne more postati poslanec.

Objavljeno
25. februar 2013 18.51
bsa_seja ds
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Prihodnost pravne države je lahko le v njeni pravnosti. V mislih imamo politično dilemo, potem ko je ustavno sodišče v petek potrdilo svetniški mandat Francu Kanglerju. V sodbi je pravzaprav povedalo, da ne presoja njegovega svetníštva, temveč svétništvo in presodilo je prav. Državni svet je imel namreč narobe, ko Kanglerju v DS ni potrdil mandata. Narobe je imel, ko se je pri tem skliceval na »etiko in moralo«, kajti z vidika ustavnega sodišča bi nanjo morali misliti elektorji, ki so ga izvolili; DS pa jo je formalno kršil, ker se ni držal ustave, ki v 43. členu vsakomur zagotavlja pravico voliti in biti voljen, v 22. členu pa vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic pred sodiščem in drugimi državnimi organi. Preprosto povedano: medtem ko je »ulica« na primeru zdaj že nekdanjega mariborskega župana zahtevala pravno državo, je državni svet – ki vključuje zastopnike socialnih, poklicnih in lokalnih interesov – v pravni red pripeljal metode ulice.

Ta dejstva Franca Kanglerja seveda v luči drugih zakonov še ne naredijo nedolžnega, ne moralnega niti politično čistega. Naredijo ga šele enakopravnega, to je enakega pred zakonom. Sam je ob tem izrazil veselje, rekoč, da Slovenci še vedno lahko upamo, da imamo pravno državo in pravni red ter da ustavno sodišče ne deli Slovencev na leve in desne, na prave in neprave ... Nekoliko drugačno mnenje je bilo iz njegovih ust slišati, ko je protikorupcijska komisija razkrila obremenilne sume korupcijskih dejanj, zaradi katerih ga je »matična« SLS novembra 2012 izključila iz stranke. Na levičarske zarote se je vseskozi skliceval, ko so argumentirano padali očitki o klientilizmu, koruptivnem dodeljevanju javnih dobrin ter čisto drobnjakarskih političnih in zasebnih uslugah za sorazmerno velik javni denar.

To seveda podpira vprašanje tamkajšnjih socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih omrežij, skratka interesnih skupin, ki so na vsedržavni ravni predmet, vsebina in forma državnega sveta. Še več. Postavlja tudi vprašanje politike in njenih koalicij na mariborskem in vodi k dvema vprašanjema: Če je nekdanji župan Kangler res takšen kršitelj zakonov in če je res tako podvržen korupciji, kako je v Mariboru lahko dobil kar dva mandata in sestavil dve koaliciji? Drugo pa je: Kako je posledično mogoče, da so ga – že vedoči, da gre za etično problematično osebnost, in zavedajoči se, da se ulica dviguje proti svojemu županu – elektorji izvolili v državni svet? Je morála tega »ozadja« kaj boljša od tega, kar se očita »spredaj«?

Ustavno sodišče je vsaj v ločenem pritrdilnem mnenju dr. Jadranke Sovdat nekaj povedalo tudi o tem. Mogoče ne bi bilo napak, če bi državni zbor uzakonil »neizvoljivost«, torej, v katerih primerih nekdo ne more postati poslanec. T. i. arbitrarnost bi se tako izmaknila politiki in bi šla v roke zakona. Ali po domače povedano: politični in družbeni akterji si potem ne bi mogli prati rok nad prihodnjimi »kanglerji« in ti bi precej težje sestavljali koalicije s sebi podobnimi.