Sveža kri

Državni zbor (DZ) bo jutri soglasno – ali pa vsaj s prepričljivo večino – najverjetneje zavrnil kandidaturo odvetnice Anite Dolinšek, ki se poteguje za položaj višje sodnice na celjskem višjem sodišču. Tako lahko sklepamo po ponedeljkovem dogajanju na seji mandatno-volilne komisije (MVK), ki je soglasno (15 : 0) zavrnila predlog sodnega sveta, da se na to sodniško funkcijo imenuje omenjena odvetnica.

Gre za primer, ki nima primerjave v dosedanji parlamentarni praksi. DZ je sicer že kdaj v preteklosti zavrnil kandidature predvsem za najvišja sodniška mesta. Zavrnitve so bile povezane s sklicevanjem na tako imenovani Pučnikov amandma, v nekaterih primerih je politika preprosto brezobzirno povozila strokovne presoje, kandidati so bilo nemalokrat deležni zelo osebnih diskreditacij. Spomnimo se kandidatur za vrhovne ali ustavne sodnike.

Toda nikoli koalicija in opozicija – ne glede na to, katere stranke so sestavljale katerega od političnih polov – nista bili tako enotni, kot sta tokrat. Kaj je torej narobe z Anito Dolinšek, pravilneje, kaj je narobe z odločitvijo sodnega sveta, ki je dal prednost Dolinškovi, in ne njeni protikandidatki celjski okrožni sodnici Alenki Pavič? Člani MVK sodnemu svetu očitajo predvsem nekonsistentno kadrovsko politiko. V nekaterih primerih po mnenju politike sodni svet presodi, da je prav, če se sodniške vrste izpopolnijo s svežo krvjo, torej z ljudmi, ki ne izhajajo iz sodstva, nemalokrat pa vztraja pri načelu, da se pri imenovanju sodnikov predvsem na višja mesta upošteva načelo postopnosti – torej da višje sodniške položaje zasedejo tisti, ki so se prej izkazali z opravljanjem sodniške funkcije na nižji stopnji. Zato mora sodni svet zelo argumentirano pojasniti, zakaj se v enem primeru odloči tako, v drugem drugače. Če tega ne stori, se njegovim odločitvam lahko pripiše arbitrarnost. Takšen očitek je na sodni svet naslovilo tudi že upravno sodišče.

Zato ima v tem delu politika celo prav. Sodni svet je za javnost zaprta institucija, njegovo delo je daleč od transparentnosti. Tisti, ki ga znotraj sodstva bolje poznajo, pritrjujejo, da še nobena od dosedanjih sestav pri utemeljevanju svojih kadrovskih presoj ni tako nihala kot sedanja.

Toda za zdaj pustimo ob strani odločitve sodnega sveta. Te so v vsakem primeru lahko tudi stvar nadaljnjih sodnih postopkov. In tudi so. Trenutno je pomembneje, kako bo od zdaj ravnal državni zbor. Njegovo razumevanje, kje so meje politike glede kadrovanja v sodstvu, ima lahko daljnosežne posledice. V tokratnem primeru se namreč zdi, da si poslanci tlakujejo pot za tiho lustracijo, za samovoljnost pri sodniškem kadrovanju. Že zdaj so očitno posvojili novo merilo, ki ga bo minister za pravosodje Goran Klemenčič v kratkem uvedel z novelo zakona o sodniški službi. To merilo je osebna primernost kandidata. Očitni »primanjkljaj« Dolinškove je, kot se zdi, tudi to, da je odvetnica nekdanjega prvega moža Termoelektrarne Šoštanj Uroša Rotnika oziroma da je tista, ki je kot pravna svetovalka odigrala svojo vlogo pri sklepanju pogodb v tej zadevi. Se politika – leva in desna – boji, kaj in koga bo ta primer, ki je že predmet sodne presoje, naplavil?