Sveže postane ideje

Če bi sodili po prvem predvolilnem nastopu kongresnika Paula Ryana v novi vlogi republikanskega podpredsedniškega kandidata, potem se njemu in njegovemu »šefu« Mittu Romneyju v bližajočem se spopadu z najverjetnejšim demokratskim dvojčkom Barack Obama-Joseph Biden ne piše prav dobro. Med množico na sejmu v sicer konservativni Iowi se je v ponedeljek znašlo tudi precej takšnih, ki nad vizijami mladega »intelektualnega voditelja« stare dobre stranke, kakor je svojega podpredsedniškega kandidata poimenoval Romney, niso bili navdušeni. »Zaustavite vojno proti revežem!«, »Roke stran od socialnega skrbstva!« in »Zakaj boste ubili zdravstveno varstvo za starejše?« so vzklikali nekateri, drugi pa so se povzpeli celo na govorniški oder, tako da je morala Ryana pred ljudstvom reševati policija.

Na predsedniških volitvah se Američani odločajo o gospodarstvu, je že pred davnimi leti »cepce« poučil nekdanji demokratski predsednik Bill Clinton. Zaradi ekonomije je po mnenju številnih analitikov pred štirimi leti pogorel prejšnji republikanski predsedniški kandidat John McCain, ki je na dan ene največjih borznih vratolomij razlagal, kako cvetoče da je ameriško gospodarstvo. Jutro po prekrokanem desetletju neplačanih vojskovanj, davčnih odpustkov, državnega zadolževanja in finančnih bakanalij na Wall Streetu je ljudstvo izbralo mladega temnopoltega izobraženca, ki je bil videti, kot da ima znanje, voljo in moč, da doseže spremembe.

O tem, koliko mu je to uspelo, zdaj razglabljajo komentatorji, končno razsodbo pa bodo izrekli volivci prvi torek v novembru. Resnici na ljubo takšnih, ki bi zagreto poudarjali zgodovinske dosežke prvega temnopoltega predsednika v ameriški zgodovini, ni veliko. Še manj je takšnih, ki bi bili navdušeni nad svojim gmotnim položajem in gospodarskimi razmerami nasploh. Zato bi po vseh izračunih dežurnih analitikov moral na bližajočih se predsedniških volitvah imeti več možnosti republikanski par, ki ima menda tudi več izkušenj v ekonomiji in ponuja »sveže« zamisli, kako zamašiti luknjo v proračunu.

Težava je v tem, da te bogate (Romneyjeve) izkušnje izvirajo prav iz podivjanjega obdobja finančnega kapitalizma, za katerega so številni Američani lažno upali, da ga bo Obama vsaj omejil, če že ne odpravil. Romney, ki na dan zasluži toliko kot povprečna ameriška družina v enem letu, je v tem pogledu res zgled uspešnega finančnika, toda njegova družba Bain Capital je blestela v sistemu, v katerem so edine vrednote vrtoglave plače direktorjev in dobiček delničarjev, delovna mesta, gospodarski razvoj in blaginja prebivalstva pa so običajno le kolateralna škoda.

Tudi »sveže« varčevalne zamisli, ki jih je Ryan kot predsednik kongresnega odbora za proračun že dve leti zapored predstavil kot republikansko alternativo Obamovim predlogom, niso le ponavljanje neuresničenih načrtov o privatizaciji socialnega varstva prejšnjega republikanskega predsednika Georgea Busha mlajšega. Te zamisli bi socialne razlike ne samo povečale, saj bi znižale davke najbogatejšim in hkrati zmanjšale socialne pravice, temveč bi v proračunu naredile še večjo luknjo.

A v najbolj svobodni državi na svetu so lahko celo takšne zamisli »ameriške sanje« za večino volilnega telesa.