Svinec na plačilni kuverti

Skoraj sočasno, ko so v zdravstvenih postajah v Črni na Koroškem in Mežici pikali v prstke triletnikov, da bi preverili vsebnost svinca v njihovi krvi in posledično učinkovitost sanacijskih ukrepov v zgornji Mežiški dolini, je Agencija RS za okolje Tovarni akumulatorskih baterij dala soglasje za dvajsetodstotno povečanje proizvodnje.

Podjetje, ki ima upravo v Mežici, proizvodnjo pa na dveh lokacijah v Črni, dosega izjemne poslovne rezultate. Maloštevilnim lastnikom enkrat na leto izdatno napolni žepe, osemstopetdesetim zaposlenim nakazuje visoke plače, radodarno izplačuje božičnico in regres, tu in tam primakne še gasilcem, športnikom, literarnim ustvarjalcem, organizatorjem prireditev ... Kaj pa za sanacijo okolja? Tu se njihova radodarnost konča. Trdijo, da jim sicer ni vseeno, a da niso dolžni počistiti večstoletne svinčene zapuščine nekdanjega mežiškega rudnika, na pogorišču katerega so stkali svojo zgodbo, kaj šele za to namenjati svoj dobiček.

S svinčenim prahom se tako že desetletje bojuje država ob boku z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in obema občinama. A bitka je težka, saj svinca ne vidiš, ne vonjaš, niti okusiti ga ne moreš. In vendar je povsod. Zalezel se je na podstrešja hiš, posedel na fasade in zažrl v makadamska dvorišča in ceste, kjer lahko vztraja več sto let. Skrb vzbujajoče je, da ga že v tako onesnaženo okolje kljub predpisanim higienskim ukrepom domov prinašajo še starši, ki so zaposleni v svinčeni proizvodnji; na obleki, laseh, bradi, na mobilniku, za nohti, na ročni uri, očalih ...

Morda je ravno zato letos v krvi otrok spet več svinca. A zaradi tega ni mogoče trditi, da so bili dosedanji sanacijski ukrepi neučinkoviti ali celo napačni. Tudi samo na tovarno ne gre kazati s prstom kot na glavnega krivca, treba je opozoriti na nekaj anomalij ob pomanjkanju sredstev za še potrebne preplastitve tudi na zasebnih zemljiščih. Ena od njih je še vedno delujoč Tabov kamnolom v Žerjavu. Promet z onesnaženim gradbenim materialom, ki vsebuje visoke koncentracije svinca in kadmija, je v posmeh sanacijskim ukrepom, ki jih na tem območju plačuje država. Ta bo morala določiti tudi mejo, do kod se proizvodnja svinčenih baterij v dolini še lahko širi. Lastniki tovarne pa ... Morda bi kupili kar ves Žerjav. Odkup kakšnih dvajsetih hiš v bližini tovarne za podjetje, ki je lani ustvarilo dvajset milijonov evrov dobička, letos pa bo ta še večji, ne bi smel biti problem. Družine z otroki bi se preselile na varno in preroško bi se uresničile besede pokojnega kmeta s pet stoletij stare kmetije nad Žerjavom, ki so mu strupeni plini iz nekdanje žerjavske topilnice uničili gozd in zdravje. Če je topilnica za državo sveti kraj, od katerega ima tudi ona tako velik dobiček, da se mu težko odpove, naj iz Žerjava skupaj s podjetjem izbriše ljudi, je pribil. 

V Tabu svinčenim baterijam napovedujejo še največ tridesetletno prihodnost. A do takrat, ko jih bodo zamenjale li-onske, morajo nekako sobivati; tovarna in ljudje.