Tiskane izdaje
Skočili so, kot bi jih opeklo, ko so dojeli, da je kibernetični prostor nastal iz človekove temeljne težnje po svobodi in pravici do tega, da na svoj neodvisni način obvladuje informacije in tudi znanje, da s komuniciranjem z drugimi oblikuje lastno stališče in se tako v vsaj enem kotičku svojega obstoja izogiba manipulacijam državne, partijske in kakršne koli že ideologije.
Takoj ko so dojeli, da prav zaradi tega, ker je več kot polovica prebivalstva najštevilnejše države omrežena na internetu, ne morejo več voditi politike brez vpliva javnosti, so začeli postavljati meje v kibernetičnem prostoru. Za vstop na kitajsko ozemlje, tja za veliki požarni zid, je prav tako potreben vizum. Tega pa dodelijo samo tistim, ki so pripravljeni sprejeti pravila vedenja, predpisana na ministrstvu resnice. Sicer pa, vprašajte google. Ali facebook.
Kitajska pa prav gotovo ni edina država, ki je zavestno razvila obsesijo s suverenostjo, da bi z njo izpolnila izčrpane kanone komunistične internacionale. In tudi ni edina sila, ki postavlja mejne prehode v kibernetičnem prostoru in tako v komunikacijo s svetom vrača ideologijo »demokratične diktature« in paradoks »demokratičnega centralizma«.
Povsod tam, kjer je država močna, družba pa oslabela, je blizu ideja o zlati kletki in v njej ptički, ki ji je mogoče prostor za letenje in petje povečati tako, da se kletka razširi za toliko, kolikor to omogočajo tehnološke možnosti, ki se preprosto imenujejo cenzura.
Vsem gospodarstvom sedanjega sveta nekje nad glavo gori rdeča lučka, ki vznemirja izumitelje, inovatorje in znanstvenike, lučka, ki grozi s stagnacijo, če se bo prenehalo misliti, raziskovati in obračati stvari na glavo. Ta »poskus v anarhiji«, ki ga omenja Schmidt, je nujen na vseh ravneh razvoja, najboljši laboratorij zanj pa je prav internet.
Seveda ga bodo v svobodnem prostoru uporabljali tudi teroristi, kriminalci, patološki in pokvarjeni posamezniki, a mar smo zaradi tega, ker nekateri vozniki povzročajo nesreče, ubijajo pešce in ne upoštevajo rdeče luči, prepovedali avtomobile?
»Svoboda ni svobodna,« je opozoril Wang Yiwei, profesor na kitajski univerzi Renmin, ko je na konferenci o internetu prejšnji teden ostajal na isti liniji kot partijsko vodstvo, s tem ko je dal prednost varnosti, trdnosti in suverenosti ter trdil, da restrikcije tudi do zdaj kitajskim družbam niso preprečile, da bi ustvarjale po 100 milijard dolarjev letnega prihodka.
Svoboda ni svoboda, če ni svobodna. Tibetanec Phuntsok Wangyal je v zaporu preživel 18 let, ker so ga obtožili konspirativnega delovanja proti kitajski suverenosti. Medtem ko je bival v samici, je proučeval stare astronomske zapise in ugotovil, da na Mesecu mora obstajati voda. To je bilo sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Šele leta 2009 je revija Science poročala, da je indijska skupina za vesoljska raziskovanja v resnici našla vodo na Zemljinem satelitu. Če bi v Phuntsokovem času obstajal internet in če ne bi bilo zapora, bi to vedeli že pred štirimi desetletji.
