Svoboda

Polna usta so nas svobode. Svobode mišljenja in izražanja. Nenehno govorimo o strpnosti in nujnem sprejemanju drugačnosti, in vendar imamo večne težave: ne zmoremo iz svoje kože in preseči lastnih predstav, kaj vse te besede pomenijo. Vedno znova jih umerimo premočno po svoji pameti in okusu.

Te dni je spet bolj kot kdaj prej v ospredju vprašanje, kdo je ženska. Niti najmanj ne želim drezati v razgreto polemiko, v kateri se ženske, vsaj kakor je videti od daleč, bijejo proti ženskam – ko ene verjamejo v nujno vrnitev miline, nežnosti in ženstvenosti, druge pa opozarjajo na nikoli končano emancipacijo, ne pri nas niti kje drugje po svetu. Vsaka odrasla ženska intimno čuti in nemara celo ve, kako je ali bi vsaj bilo najbolj prav zanjo, družbeno pa moramo tudi znati videti, kaj vse je še naprej narobe: kaj ni v resnici gromozanska škoda, da se polovica populacije ne more profesionalno, socialno in še kako drugače izpolniti, tako kot je to gladko in brez strašnih pritiskov omogočeno drugi polovici nasprotnega spola. Veliko bolj me vznemirja agresivni in nervozni ton črno-belega sveta, na splošno, mislim, in na prenekatero temo: bojevito se postavimo na nasprotne bregove, da bi grobo in cinično streljali drug na drugega, tudi z vsemi razpoložljivimi medijskimi kanoni. Seveda to ni samo problem domače družbe in ne zgolj tegoba sedanjosti, do temeljitih sprememb na bolje in na slabše vodijo »vojne«, in vendar ...

Zmeraj težje je misliti drugače, pravi o Franciji Pierre-Guillaume de Roux, založnik, s katerim sem se pred kratkim srečala v Parizu. Več je izbire, bolj smo uniformirani in homogeni (ne v pozitivnem pomenu besede), bolj smo uklenjeni in tesnejša je kletka. Obstaja prevladujoči tok – nekatere že na daleč opazne vedno iste teme in bolj kot ne isti ljudje, medijski nabor mnenjskih voditeljev je čudno zanimivo omejen –, medtem ko je preveč drugega in drugih potisnjenih v nevidnost. In ko tudi kaj vidnega zavije v malo samosvojo smer – bizarno drugačno za aktualnopolitični pogled in večinske medije –, takoj anatemiziramo, napadamo, namesto da bi povabili k razpravi, odprtemu pogovoru in mirnemu dialogu. Vsiljevanja pogledov je veliko, poskusov grobega utišanja tudi ni malo. Ob vsem tem se vsi strinjamo v moraliziranju, da verjamemo v družbo svobode, svobode mišljenja in izražanja. Kdo bi si tudi upal na glas oporekati prastari modrosti, kako samo lepa beseda lepo mesto najde ..., grda pa, to je nemara občutil že vsakdo, prizadene, povzroča bolečino in vzbuja odpor. Ampak emocije niso ne stvar javnega diskurza ne prostora, koga zanimajo solzavi sentimenti ..., zato pa v jezi, hudobiji in po logiki skrajnosti brezsramno naravnost ali za hrbtom tolčemo drug po drugem; kar je verjetno predvsem znamenje pomanjkljive kulture in kultiviranosti kot česa drugega.

Vsakdo intimno nosi svoj križ, pravimo, in vsaka družba bije svoj boj – če je že treba govoriti o življenju kot križu in boju. A podobno kakor ni demokracija nikoli dovolj demokratična, nam tudi v svobodi vedno zmanjka svobodnosti.