Tiskane izdaje
Časopis Večer, ki se lahko pohvali z najstarejšo časnikarsko tradicijo v Sloveniji, je spet pred prodajo. Prodaja ga časopisna hiša Delo, ki poleg drugih edicij izdaja tudi časopis, ki ga pravkar berete. Ne Delo ne Večer danes nista v zavidljivem ekonomskem položaju. Kar ni nič novega. Oba sta še vedno talca nekdanjih kriminalnih tajkunskih prevzemnih zgodb ter dolgoletnih političnih in lobističnih pritiskov, ki so dolgo krojili njuno usodo.
Ko je Boško Šrot v času nedotakljivih – skupaj s svojimi sodelavci – gradil medijski del svojega imperija, ki ga je po potrebi in v zameno za protiusluge prepuščal različnim političnim vplivom in pritiskom, se mu je zdelo smiselno Delu dodati tudi Večer, ki obvladuje časopisni trg severovzhodne Slovenije. To je storil kljub večkratnim opozorilom regulatorjev, da obe podjetji pod eno streho presegata dovoljeno lastniško koncentracijo na založniškem trgu.
Poleg objektivnih udarcev gospodarske krize, kot je zmanjševanje oglasnega trženja – ob že tako ali tako deformiranem trgu oglaševalcev in zmanjševanju naklad zaradi spremenjenih navadah bralcev, ki imajo vse manj časa za celovito branje dnevnih časopisov –, sta oba medija v ključnem obdobju za tehnološko in vsebinsko preobrazbo ostala brez strateških lastnikov, ki so dolgoročno lahko samo uveljavljeni založniki. Vsebinski in tehnološki izzivi, ki jih prinaša digitalizacija sveta in s tem medijev, so bili v tem času prepuščeni novinarskim in uredniškim entuziastom, ki jim ni vseeno, kakšen medijski trg bo ta država imela in kaj bo z družbeno nalogo medijev, da korektno in čim bolj profesionalno obveščajo javnost.
Časi nedotakljivih so k sreči minili, dediščina, ki so jo pustili takšni in drugačni medijski Šroti, pa je zelo slaba. Oba medija sta v primežu dezinvesticije, ki jo Skupini Laško narekujejo banke, in oba še vedno brez strateških lastnikov. Oba sta že več let na prodaj, brez primernih kupcev, ki jih ne bi zanimal le del posamezne medijske hiše ali njune nepremičnine, ampak tudi uspešno nadaljevanje medijske in založniške dejavnosti.
Upravi obeh hiš nista krivi za sedanji položaj, a sta skupaj z državnim aparatom odgovorni za to, kakšna bo prihodnja medijska krajina v Sloveniji. Pozicije so jasne: Delo mora po odločbi urada za varstvo konkurence prodati Večer, in to čim prej. Poleg prodajalca pa mora tudi država kot regulator poskrbeti, da bo takšen posel transparenten in da bo najstarejši še živeči časopis dobil primernega lastnika, ki bo razvijal njegove vsebine in poskrbel za ljudi, ki jih ustvarjajo.
Prejšnji poskus prodaje, ko se je za slamnatim kupcem – računalniškim podjetjem 3Lan z nekaj zaposlenimi – skrival pravi kupec, ki je zdaj v kazenskih postopkih, se ne sme ponoviti. Tega si ne zaslužijo niti bralci Večera niti njegovi zaposleni, ki se trudijo podjetje obdržati nad vodo. Prav tako si tega ne zasluži javnost, ki ima do medijev v času poplave (dez)informacij in erozije demokratičnih institucij upravičeno visoka pričakovanja in je do njih pogosto tudi upravičeno kritična. A zavedati se mora, da brez profesionalno vodenih medijev s profesionalnimi ustvarjalci medijski vsebin v družbi ne bo nič bolje, temveč le precej, precej slabše. Primeri, kakšen zaton lahko doživi družba brez demokratičnih medijev, se po Balkanu kar vrstijo.
