Tiskane izdaje
Besede ravnatelja osnovne šole v Desklah, ki sicer v očeh kolegov morda velja za dobrega in odgovornega človeka, so iz izjave v izjavo bolj strokovno sporne. Mar res verjame, kar govori? Gre vendarle za človeka, ki šolo vodi že sedemnajst let. In to v kraju, za katerega velja, da sta medvrstniško nasilje in tudi nestrpnost že dolgo prisotna.
Najprej je krivdo za udarce porazdelil med žrtev in storilca, saj da se fant ne zna vključiti v razred; potem je povedal, da ta razred sive lase povzroča že od vrtca. Nato je zatrdil, da so dečku dali vso potrebno pomoč; a kot primer navedel predvsem dodatne ure slovenščine in individualne pogovore, ko je ta potožil zaradi trpinčenja. V razred so, kot je dejal, vložili že veliko časa in energije, a napredka ni bilo, ker so podcenjevali odnos med starši in šolo. Varnost so poskušali zagotoviti, a čisto uspešni niso bili, ker je bilo v razredu teh dogodkov več. Mama da pretirava, posnetki poškodb, ki da bi jih fant lahko dobil tudi ob udarcu v mizo, morda sploh niso pristni, starši sošolcev pa tako ali tako menda že razmišljajo o sodnih postopkih zaradi domnevno žaljivih zapisov na facebooku.
Vse to iz ust pedagoškega delavca, strokovnega vodje, človeka, ki bi moral po uradni dolžnosti zaščititi vse »svoje« otroke pred kakršnimkoli nasiljem: psihičnim, fizičnim ali virtualnim.
Moralo bi biti absurdno, a je predvsem žalostno. Mama – ki, kot pravi ravnatelj, velikokrat zahteva stvari, ki se ne morejo urediti čez noč – mora biti med poukom v šoli, če hoče zavarovati sina?!
Vsakič znova se v konkretnih primerih izkaže, da otrok v šolah ne moremo zaščititi. Še več. Skoraj na vsaki šoli poznajo take primere. Ampak namesto, da bi se kot družba zavezali k ničelni toleranci do medvrstniškega nasilja, problem relativiziramo, rekoč, da je prisotno od nekdaj. Odgovornost prelagamo na druge, namesto da bi pri sebi razmislili, kaj lahko storimo, da ga ne bo. Če ne znamo določiti meja nasilnim otrokom, kako jih bomo nasilnim odraslim?
Ravnatelj je med vrsticami povedal še veliko več: otrok ne obvladajo in se jih bojijo; bojijo se tudi njihovih staršev. So torej »le« učitelji, ki poučujejo predpisane vsebine. V tako majhni šoli s toliko osebja bi po oceni strokovnjakov brez posebnih težav lahko zagotovili varnost; če bi bili sposobni, če bi jih brigalo, če to ne bi bila le rutinska služba. A nasilja niti prijavili niso, to je storil šele zdravnik. Tudi nestrpnost do drugačnih, kot kaže, ni njihova stvar. S svojim ignoriranjem jo celo spodbujajo.
V spominskem glasilu ob lanski petdesetletnici šole so zapisali, da ima njena majhnost prednosti. V sklopu zavoda je vrtec, zato ob vstopu v šolo otroke in njihove starše zelo dobro poznajo. In lahko se posvetijo vsakemu posebej in mu zagotovijo potrebno pomoč. Vse nastale težave tudi lažje zaznajo in jih učinkovito rešujejo. Z zelo dobro organizacijo varstva in dežurstva učiteljev pa veliko naredijo tudi za varnost.
Čigavo varnost?
