Telekomov politični vozel

Če država v nadzornem svetu ne bi imela primernega večinskega vpliva, niti ne bi bilo slabo.

Objavljeno
08. februar 2013 15.44
TELEKOM
Aleš Stergar, gospodarstvo
Aleš Stergar, gospodarstvo
Dogajanje okrog delničarske skupščine Telekoma Slovenije se je v sredo proti večeru dokončno spremenilo v tragikomedijo absurda. Kljub temu da država ni imela glasovalnih pravic, so manjšinski delničarji potrdili štiri od šestih vladnih nadzornikov, a sta oba potrjena bodoča nadzornika iz SDS po nekaj urah odstopila.

V odstopni izjavi sta zapisala, da ju podpora malih delničarjev veseli, vendar je sprejeta sestava bodočih nadzornikov drugačna, kot jo je predlagala večinska lastnica država, zato ta ne bo imela primernega vpliva. Kar niti ne bi bilo slabo, saj so tudi mali lastniki zainteresirani za dobro poslovanje in čim večji dobiček.

V imenu vlade je že ukinjena AUKN, katere zadnji vodilni so prav v boju za Telekom Slovenije v sredo prevzeli vajeti v Sodu, ki bo spremenjen v Slovenski državni holding dejansko nadaljeval delo AUKN, predlog kandidatov za nadzornike pripravila mimo ustaljenih postopkov - po decembrskem koalicijskem ključu. Kakšen bo ta konec aprila, ko se sedanjim nadzornikom izteče mandat, tako ali tako ne vemo. Mimogrede, na decembrskem seznamu so bila štiri ista imena, tudi tokratna odstopnika, ki jih je vlada neuspešno poskušala ustoličiti že na lanski skupščini delničarjev TS.

Mali delničarji, ki bi po zamrznitvi glasovalnih pravic države lahko izbrali čisto svoj nadzorni svet, so bili dovolj konstruktivni in predlagali ter potem izbrali samo dva kandidata. Razplet verjetno ne bi bil nič drugačen, če bi zamenjali samo enega, povsem neprimernega. Sploh če bi namesto njega predlagali SDS neljubega prvega moža državne Modre zavarovalnice Boruta Jamnika.

Že pred skupščino je poskušala vlada (SDS) na vsak način preklicati skupščino. Minister Zvone Černač je še dopoldne pozival, da »o strateških vprašanjih razvoja ene najpomembnejših družb v Republiki Sloveniji« preprosto ne more odločati »sedem odstotkov kapitala«. No, že čez nekaj ur se je izkazalo, da Telekom Slovenije za to vlado sploh ni tako strateško pomembna družba, saj je uvrščen na seznam portfeljskih naložb, ki bi jih država rada (čim prej) prodala.

Dejansko je seveda Telekom Slovenije ena redkih družb, ki so viharje zadnjih let še kar uspešno previharile, in je lani po prvih ocenah poslovodstva ustvarila dobrih 48 milijonov evrov dobička. (Na sredini skupščini je tako samo država »zaslužila« petnajst milijonov evrov vmesne, polletne, dividende. Se ji bo odpovedala?) Zato bi država s prodajo morda še res vsaj nekaj zaslužila, ne pa toliko kot ob poskusu prodaje pred petimi leti.

Če bi vlado iskreno skrbelo za Telekom Slovenije, bi poskrbela, da glasovalnih pravic niti ne bi zamrznili. Agencija za trg vrednostnih papirjev se je držala črke zakona in zahtevala od države prevzemno ponudbo ali prodajo do 33 odstotkov lastnine. Končno bi lahko vlada tudi spremenila zakon: saj se še ve, da so se z zakonom o uravnoteženju javnih financ zakoni spreminjali kot po tekočem traku. Vstaviti še kakšno izjemo za družbe, ki so že tako v večinski državni lasti, pa takrat res ne bi bil noben problem.