Konec kaosa

Četudi črni scenariji, kakršen je propad kupčije s Turčijo in vrnitev kaosa, ne morejo biti izključeni, je v bitki EU z begunsko krizo vsaj nekaj napredka, ki bi lahko omogočil več trdnosti, predvidljivost v njenem upravljanju in spoštovanje pravil.

Najprej bo treba urediti položaj v Egejskem morju, od koder se je kriza lani razširila po vsej Evropi. Negotovo je, ali je Turčija sploh pripravljena preklicati kupčije in s povzročitvijo poglabljanja begunske krize še bolj zaplesti odnose z EU. Unija bo na svoji strani morala narediti vse, da bo spoštovala svoje zaveze o finančni pomoči in odpravi vizumov ob izpolnitvi vseh pogojev.

Prepogosto je tarča kritik Grčija, ki da ji ne uspe narediti dovolj za primerno namestitev beguncev, njihovo registracijo, hitrejše azilne postopke ... Koristneje bi bilo, če bi druge članice izpolnile zaveze o kadrovski in finančni pomoči Atenam, ki še zdaleč niso uresničene.

Tudi solidarnost je bila med krizo na psu. Tako v letu dni iz Grčije in Italije v druge članice ni bilo premeščenih več kot nekaj tisoč ljudi. Vzhodne članice, ki so v prvi bojni vrsti dvomljivcev, bi veliko naredile že, če bi povedale, kaj si mislijo s svojim predlogom o prožni solidarnosti.

Niti Italija, večja in bogatejša kot Grčija, v urejanju položaja več deset tisoč nesrečnikov iz Afrike ne more ostati sama. Navsezadnje je njihov cilj EU. Položaj Italije je še težji, ker drugače kot v prejšnjih letih ne more več zgolj napol organizirano odpošiljati prišlekov naprej proti severu.

Žalostno je, da je EU, ponosna na svojo humanistično tradicijo, spet morala vzpostaviti red z grobim zapiranjem meja, bodečimi žicami in kočljivimi kupčijami, kakršno je sklenila s Turčijo. Kljub temu bi več vzpostavljenega reda lahko omogočilo, da bo v prihodnje lahko bolj organizirano odprla vrata bežečim pred grozotami vojne. Brez tega bo evropska ideja še enkrat izdana.