Temna plat države

»Ulica«, ki se je zavlekla v politični diskurz, se ne zgodi od zgoraj navzdol, ampak prav nasprotno.

Objavljeno
01. december 2011 20.17
Posodobljeno
01. december 2011 20.30
Anuška Delić, Ozadja
Anuška Delić, Ozadja

Ni se treba pisati na -ić ali biti slovensko-hrvaškega porekla, da bi se zdrznili ob podatku, da so nekateri pomembni privrženci slovenske divizije neonacističnega gibanja Blood and Honour v politično tkivo družbe vtisnjeni globlje, kot smo si kdaj drznili pomisliti.

V gostilniških razpravah ali v zapisih bolj nevrotičnih komentatorjev na spletu so doslej prevladovali domnevni družbeni sovražniki, kot so Udba, Organizacija, nomenklatura in občasno še Opus Dei, a ti so največkrat temeljili na govoricah.

Povezava med slovensko izpostavo ene izmed bolje organiziranih neonacističnih skupin na svetu in domačo politično stranko temelji na preverjenih in potrjenih informacijah ter slikovnem in drugem gradivu. In ni je modro kar tako odmisliti, češ, spet predvolilno obmetavanje ali ah, kaj bi se ukvarjali z bando obritoglavcev. Taka povezava nas mora skrbeti, pa naj gre za desne ali leve skrajneže, za levo ali desno politično stranko.

Eno je, če bi se tisti, ki prisegajo h krvi in časti, združili v politični stranki in se prek nje na legitimen način poskušali zavihteti med odločevalce, da bi nato uresničili svoje sanje o beli ter rasno in narodnostno čisti Sloveniji. O Sloveniji za prave domoljube, torej – če si izposodimo njihovo argumentacijo – ne za tiste zlagane kvazidomoljubne izmečke, ki te države v resnici ne morejo ljubiti, ker so bili rojeni v Gani, Banjaluki ali neslovenskim staršem v Kranju. Nekaj povsem drugega je politična aktivacija iz zasede.

Pred temi realnostmi si ne kaže zatiskati oči, toliko bolj v razmerah dolgotrajne socialne in ekonomske negotovosti, ki ji ne vidimo konca. Skrajna družbenopolitična gibanja se krepijo povsod po svetu in stališče, da je Slovenija pri tem izjema, je naivno in potencialno nevarno. »Ulica«, ki se je v zadnjih letih zavlekla v politični diskurz, se – vsaj v bolj ali manj stabilnih demokracijah – ne zgodi od zgoraj navzdol, ampak prav nasprotno.

Tudi zato nas mora zanimati, ali pripadniki organizacije Blood and Honour prejemajo vojaške ali policijske plače iz proračuna. Argumenti o neonacizmu kot prostočasni dejavnosti tistih, ki jih zaposlujemo zato, da ščitijo državljane in državo, v kateri je prepoved diskriminacije, mimogrede, ustavna kategorija, so prav tako škodljivi kot tiha podpora neonacističnemu hobi programu slehernikov.

Ne nazadnje imamo v našem pravnem sistemu že vgrajene vse potrebne mehanizme, da bi se lahko sistematično borili proti vsakršnim ekstremizmom v formalnih ali neformalnih združenjih. Toda v pravniških krogih slišimo, da na tem področju še nimamo ustrezne pravne prakse. Do pred kratkim je tudi na protitajkunskem nismo imeli, pa je vsesplošna gospodarska in finančna kriza spremenila marsikaj. Se bomo tudi o rasizmu in ksenofobiji morali naučiti zgrda?