Teran na bruseljski mizi

Zaščitene označbe so v Evropi žgoča tema s političnimi razsežnostmi. Povezane so z identiteto in tradicijo v deželah. Ko je EU sklenila gospodarsko-trgovinski sporazum s Kanado (Ceto), so bruseljske službe prepričevale evropsko javnost o njegovi koristnosti z argumentom o zagotovitvi zaščite za več kot 140 izdelkov, kakršni so, denimo, nizozemski in francoski siri. Tudi v trgovinskih pogajanjih z ZDA so bile evropske označbe tema, s katero so se pogajalci morali veliko ukvarjati.

Sloveniji je na področju zaščite kot prvorazrednem političnem vprašanju uspelo skleniti pragmatičen kompromis z Avstrijo o kranjski klobasi. Najbrž ni naključje, da je Hrvaška leta 2012 začela spodkopavati slovensko geografsko zaščito te specifične poltrajne klobase z argumentom, da je pri njih naredijo petkrat več kot v Sloveniji … V primeru vina teran je na kocki zaščitena označba porekla, a politične razsežnosti obračuna o zaščiti njegovega imena postajajo še širše.

V evropski komisiji imajo kvečjemu zmerno razumevanje za slovenske zahteve glede njegove zaščite. Tudi očitno nezakonita uporaba njegovega imena na Hrvaškem v zadnjih mesecih ni zadosten vzrok za odmik od njihove linije. Ker Sloveniji in Hrvaški v večletnem procesu ni uspelo zgladiti nesoglasja, so ponudili kompromisno rešitev, ki bi v njihovih očeh morala biti sprejemljiva za obe. Vodilo je, da hrvaškim vinarjem ni mogoče odvzeti pravice do uporabe imena teran za sorto trte.

Toda: vse drugo kot prodaja vina z imenom Hrvatska Istra in manjšim napisom teran kot sorto bi bilo po bruseljskem predlogu nezakonito. Stvar politične presoje je, ali so z njim v Bruslju šli čez rob. Seznam takšnih primerov uporabe imen sort po Evropi je dolg in Slovenija glede tega ni nobena izjema. Navsezadnje politiki ne bi smeli podcenjevati potrošnika, ki bo najbrž vedel, kdaj kupuje pravi teran s Krasa in kdaj je na polici neki drug izdelek s takšnim ali drugačnim imenom in vsebino.

Posluha za zatrjevanje Slovenije, da bi vprašanje morali reševati v času hrvaških pristopnih pogajanj in da s takšnim pravnim aktom deluje onstran svojih pristojnosti, ni. Druge članice so raje pazljive. Kmetijski minister Dejan Židan se je v takšnih okoliščinah odločil za napadalno, gromovniško retoriko. V evropski komisiji, ki je po svoji funkciji varuhinja pravnega reda Unije, do očitkov, da so soodgovorni za hrvaško nezakonito ravnanje, gotovo ne morejo biti ravnodušni.

Tudi govorjenje o različnih zarotah, ki da so bile glede terana izpeljane za slovenskim hrbtom, in nastopaštvo pred kamerami najbrž ni najboljša diplomatska pot za doseganje ciljev. Tako bitka za teran ne glede na pravno in vsebinsko argumentacijo postaja še eno od slovensko-hrvaških prerekanj, v katerih so racionalni in pragmatični predlogi žrtve nepopustljivega vztrajanja pri načelih in političnih ambicij posameznikov.

Doslej je bilo bolj za hrvaško kot za slovensko politiko značilno, da je kompromis, za katerega se moraš vsaj nečemu odreči, obravnavala kot poraz.