Teror naš vsakdanji

Ko je tarča terorističnega napada podzemna železnica, na kateri si vsak dan, je težko ohraniti hladno glavo. Toda po lanskih napadih v Parizu in nekajdnevnih najstrožjih ukrepih v Bruslju sta tako strah kot pripravljenost na črni scenarij postala del vsakdanjega življenja. Upanje, da radoživi Bruselj ne bo postal pekel, je bilo lažno.

Bruseljski napadi so potekali po enakem obrazcu kot prej v Madridu, Londonu, Parizu. Tudi psihoza, ki bo sledila, bo najbrž enaka. V odprtem liberalnem mestu, v katerem sta dve tretjini ljudi priseljenskega rodu, so bili tarča navadni ljudje, ki so se z letalom odpravljali na pot v tujino ali s podzemno železnico v službo.

Najlaže je kritizirati belgijsko oblast, ki je, obremenjena z notranjimi nesoglasji, dolga leta zanemarjala protiteroristično dejavnost. Tako Bruselj ni le srce EU, ampak tudi središče evropskega džihadizma, ki se je razraščal, ne da bi ga belgijske službe dovolj zaznale in preprečevale.

Najpomembnejše vprašanje je, kakšne bodo posledice. Pričakovan je klasičen odziv: poostritev varnostnih ukrepov. Napadi pa so se zgodili v kočljivem času, ko Evropa ne najde pravega odgovora na begunsko krizo in ko brezobzirni populisti povezujejo nesrečnike z Bližnjega vzhoda s terorizmom.

Posebno grenko je priznanje, da je Evropa v vojni s takšno obliko terorizma nemočna. Argument, da je za terorizem kriv katastrofalen položaj mladih iz priseljenskih družin v obubožanih predmestjih, ni dovolj prepričljiv. Radikalizirane mladeniče, ki sami izdelajo eksploziv ali kosijo smrt s kalašnikovkami, je težko ustaviti.

To je tista nemoč, ki zbuja največje frustracije. Kljub varnostnim ukrepom, intenzivnemu delu varnostnih služb in oboroženim vojakom na ulicah je džihadistom uspel napad sredi Bruslja. Evropski terorizem je mogoče le omejiti. Zmagal bo, če bomo privolili, da spremeni naša življenja in spodjeda naše vrednote.