Teža zaupanja

Čez teden dni bo najverjetneje znano, ali bo sodni svet potrdil ali korigiral odločitev vrhovnih sodnikov, ki so pri izbiri novega predsednika vrhovnega sodišča dali prednost Rudiju Štravsu pred Vladimirjem Horvatom. Sodni svet, v katerem je poleg šestih sodnikov pet zunanjih pravnikov, je pri svoji odločitvi povsem avtonomen, mnenje občne seje ga ne zavezuje. V preteklosti so že bili primeri, ko kateri od kandidatov ni dobil podpore svojih kolegov, dobil pa jo je od sodnega sveta. Politika – pravosodni minister in državni zbor – pa je odločila po svoje.

Brez dvoma drži, da je pred sodnim svetom pomembna presoja, saj bo težko prezrl, da so vrhovni sodniki podprli oba kandidata. Enemu od njih so – po naših informacijah z majhno razliko v glasovih – dali prednost, čeprav so bili pred tem tudi namigi, da nobeden od njiju ne bo dobil dovolj glasov, ker ne predstavljata zadostne strokovne in osebne avtoritete. Toda zgodilo se je drugače. Rudi Štravs uživa zaupanje svojih stanovskih kolegov, kar pomeni, da je uspešno prestal prvo preizkušnjo.

Vsak predsednik vrhovnega sodišča da šestletnemu obdobju, ko vodi najvišjo sodno instanco, svoj pečat. Znajdejo se praviloma tudi pred različnimi izzivi. V preteklosti so bili ti povezani z vprašanjem, kako odpraviti sodne zaostanke, pretekla leta so ob prizadevanju sodstva, da se vzpostavi kot oblast, prinesla izrazite poskuse njegove (ne samo) politične podreditve. Prihodnost bo v znamenju temeljitih organizacijskih in vsebinskih posegov v sodstvo. In še zdaleč ni nepomembno, kako bo njegov prvi človek znal artikulirati odzive – ne samo sodišča, ki mu predseduje, ampak tudi vseh nižjih – na novosti, ki jih načrtuje politika. Te so tudi takšne, ki pomenijo pomembne konceptualne spremembe.

Sodnik civilnega oddelka vrhovnega sodišča Rudi Štravs velja za dobrega sodnika, vendar za človeka brez karizme in izjemno zadržanega. Doslej je to svojo zadržanost »prekoračil«, ko se je pred šestimi leti pridružil očitkom ustavnega sodnika Jana Zobca, ki je ob kandidaturi Branka Masleše za predsednika vrhovnega sodišča inkriminiral njegovo domnevno ravnanje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, čeprav po nekaterih podatkih Štravs v tistem času sploh ni delal na sodišču, ampak v Zavarovalnici Triglav. Ker se Zobec aprila prihodnje leto vrača na vrhovno sodišče, obstajajo namigovanja, da bo to, če bo Štravs šel skozi vsa sita, iz ozadja vodil prav on.

Ugibanj o tem, kako se bo izteklo iskanje človeka, ki bo nasledil Maslešo, je veliko. Odločitev vrhovnih sodnikov je lahko razumeti kot izhod v sili, saj po dveh razpisih niso zmogli toliko odgovornosti, da bi h kandidaturi nagovorili kandidate, ki bi bili po njihovi presoji (naj)bolj kompetentni. In nobenega zagotovila ni, da bi bilo po tretjem razpisu kaj drugače. Sodni svet lahko presodi drugače kot Štravsovi kolegi, toda svojo odločitev bi moral zato zelo dobro utemeljiti.

Pravosodni minister Goran Klemenčič je že dal zavezo, kako bo ravnal. Spoštoval bo obe mnenji, če bosta enaki. Potem bo na potezi državni zbor. Tam so mogoča presenečenja. Če bi politika prezrla izbiro sodstva in stroke, bi bil to zanju izjemno slab signal.