Težava je tudi v Bruslju

Politika velja za umetnost mogočega. V pogajanjih o brexitu se je mogoče povsem umaknilo nemogočemu.
Objavljeno
04. marec 2018 20.05
Britain EU
Jure Kosec
Jure Kosec
Predstavniki evropske komisije se radi vidijo kot glas razuma in resnosti v pogajanjih o brexitu, v katerih nasprotna stran do zdaj ni hotela dovolj natančno povedati, kaj si želi doseči. Zato prevzemajo iniciativo in na dan prihajajo s predlogi, za katere mislijo, da lahko pogajanja potisnejo do naslednje točke in čez.

Splošno prepričanje je, da je vprašanje Severne Irske postalo največja ovira napredku v pogajanjih. Cilj, h kateremu so se zavezale vse vpletene strani, je preprečiti nastanek fizične meje na irskem otoku, za katero obstaja bojazen, da bi lahko ogrozila mir, ki ga je pred dvema desetletjema zapečatil velikonočni sporazum. Namesto da bi našli način, kako ustrezno zaščititi njegova določila pred negativnimi posledicami brexita, se sporazum spreminja v predmet političnega kupčkanja. Del krivde za to nosi tudi Bruselj.

London že vse od začetka zagovarja stališče, da izstop države iz EU, enotnega trga in carinske unije sam po sebi še ne pomeni ukinitve prostega pretoka ljudi in blaga med severom ter jugom otoka. Namesto postavitve mejnih prehodov predlaga uporabo tehnoloških rešitev za nadzor mejnega območja. Rešitev ni idealna, ampak bi kljub temu lahko bila izvedljiva. Toda evropska komisija, ki v pogajanjih zastopa tudi interese irske vlade, zanjo noče niti slišati, med drugim zato, ker da ne omogoča ustrezne zaščite enotnega trga. V osnutku ločitvene pogodbe, ki jo je prejšnji teden predstavil njen glavni pogajalec Michel Barnier, pričakuje bistveno več. V njem Združenemu kraljestvu efektivno predlaga, da v zameno za končni dogovor o brexitu pozabi na koncept celovitosti in privoli v to, da Severna Irska kot edini del države ostane del carinske unije.

Takšen razplet bi pokopal vlado Therese May in nič presenetljivega ni, da je britanska premierka predlog še istega dne odločno zavrnila. Konservativna stranka in severnoirski demokratični unionisti so po lanskih predčasnih parlamentarnih volitvah sklenili neuradno koalicijo, potem ko torijcem ni uspelo ohraniti večine glasov v parlamentu. Če bi britanska premierka privolila v vzpostavitev carinske meje med Severno Irsko in drugimi deli Združenega kraljestva, bi s tem zagotovo izgubila tudi podporo svoje manjše partnerice. Padec vlade v izteku pogajanj bi zelo verjetno imel uničujoče posledice za pogajalski proces. Že tako težko dosegljivi časovni roki bi postali povsem nerealni. Morda bi lahko na ta način Britance še nekaj časa obdržali v EU, a enako verjetna možnost je, da bi se čas za pogajanja preprosto iztekel, Združeno kraljestvo pa bi iz Unije izstopilo brez dogovora.

Težko si je predstavljati, kako bi lahko vsi voditelji sedemindvajseterice podprli idejo, ki bi v primeru uresničitve tako neposredno ogrozila pogajalski proces, stabilnost britanske vlade in se povrhu vsega še poigrala z ustavno celovitostjo suverene države, ne da bi se vprašali, kakšne zakonske precedense s tem ustvarjajo. Druge razlage ni, kot da je predlog zrasel v glavah predstavnikov komisije, za katere se že vse od začetka zdi, da imajo v procesu pogajanj povsem proste roke in ga vodijo, kot jim ustreza, čeprav naj bi uradno samo zagovarjali stališča držav članic.

Britanska premierka je v petek predstavila stališča njene vlade o prihodnjih odnosih z EU. Podrobnosti in kompromisov v njenem tretjem pomembnem govoru na temo brexita ni manjkalo, toda še vedno jih je bilo premalo, da bi zadovoljila (pre)velika pričakovanja nasprotne strani. Nagovarjala je več različnih občinstev. Eno od njih so bili tudi voditelji držav članic Unije. Med vrsticami je bilo zaslediti sporočilo, da so evropsko-britanski odnosi preveč pomembni, da bi jih v upravljanje prepustili zgolj Bruslju, ki v pogajanjih še zdaleč ne igra samo vloge posrednika. Koliko voditeljev se je z njo tiho strinjalo? Verjetno ne tako zelo malo. Toda ali so pripravljeni kaj storiti za to?

Politika velja za umetnost mogočega. V pogajanjih o brexitu se je mogoče povsem umaknilo nemogočemu. In to je slabo za vse.