Tiskane izdaje
Desetletje je minilo, odkar je Evropska centralna banka odgovorila na prva znamenja najhujše finančne krize po tridesetih letih minulega stoletja. Na bojazni nekaterih bank o nezmožnosti poravnavanja svojih obveznosti je tedanji predsednik ECB Jean-Claude Trichet odgovoril z izrednimi bančnimi posojili, a se je kriza kljub temu razdivjala tudi v Evropi in pred petimi leti je moral njegov naslednik Mario Draghi za rešitev skupne evropske valute obljubiti, »karkoli bo treba«. Ta »karkoli« je zdaj vreden že več kot bilijon evrov, kot so se med velikopoteznim nakupovanjem vrednostnih papirjev, med njimi državnih obveznic, povečale bilance ECB.
Rezultati niso izostali. Gospodarstvo evrskega območja je v prvi polovici letošnjega leta zraslo za 0,6 odstotka in v Frankfurtu so prepričani, da se bo rast letos nadaljevala, z njo pa zaposlovanje in inflacija, ki je temeljna skrb ECB. Prav zaradi nje pa niti varuhi evrskega denarja ne morejo biti popolnoma zadovoljni. Z 1,3 odstotka je »pod, a blizu« dveh odstotkov, ki so si jih pri rasti cen zastavili za cilj.
Toda ali smo sploh lahko malenkostni ob vedenju, da je evru pred komaj petimi leti grozil propad? V Mednarodnem denarnem skladu pozivajo, naj evrska denarna politika ostane »trdno akomodativna«, saj so po njihovem prepričanju srednje- in dolgoročna tveganja še vedno pomembna. Prav v Nemčiji, katere proračun naj bi največ pridobil z rekordno nizkimi obrestmi ter gigantskim nakupovanjem državnih obveznic, pa se spet krepi nasprotovanje izjemno ohlapni denarni politiki. Ne gre le za varčevalce, ki so z njo še posebno kaznovani, finančni minister Wolfgang Schäuble je ECB že krivil za vzpon nacionalistične Alternative za Nemčijo, zdaj pa še ustavno sodišče evropskega prosi za presojo programa kvantitativnega sproščanja.
V Karlsrúheju ECB sumijo preseganja mandata in celo prepovedanega državnega financiranja. Schäuble je v Handelsblattu zavrnil takšne sume, a se ključni minister »vlade stabilnosti« tik pred volitvami morda noče prepirati o denarni politiki. Odkritejši pripadniki ekonomske šole »urejenega liberalizma«, ki je Nemčijo po drugi svetovni vojni večkrat dvignila iz gospodarskih težav, pa ECB pozivajo k čimprejšnjemu končanju ekspanzivne denarne politike za stabilizacijo evrskega območja v normalnih denarnih razmerah, s tem pa tudi inflacije.
Tej številni strokovnjaki tako in tako diagnosticirajo neodvisne vzroke, kot so staranje prebivalstva, dramatično padanje cen energije in industrijskih izdelkov ter širjenje ekonomije delitve. Nekateri tudi svarijo pred zombijskimi podjetji in bankami, ki ostajajo pri življenju le s pomočjo sedanje poplave poceni denarja, teh je po raziskavi Bank od America kar devet odstotkov na borzah kotirajočih evropskih podjetij. Še posebno je takšnih veliko v Italiji in drugih državah, ki se šele izvijajo iz zadnje krize in ki naj bi jim sedanja denarna politika najbolj pomagala.
K strukturnim reformam za povečanje produktivnosti, proračunske vzdržnosti, zdravja bančnega sistema in delovanja pravosodnega, zmanjšanje davčne obremenitve dela, učinkovitosti državnih podjetij, okvirnih pogojev za stečaje in drugega nenehno pozivajo tudi v evrskih in EU institucijah z ECB vred ter ugotavljajo, da so države lani uresničile le majhen del takšnih priporočil. Kdo bo prevzel krivdo, če se bo spet zapletlo?
