Težka lekcija

Čakati, da bo represija tista, ki bo preprečila kršitve in poškodbe, je nesmiselno.

Objavljeno
26. december 2016 19.18
Mitja Felc
Mitja Felc
Trenutek, ki spremeni življenje. To je slogan oglasnega sporočila, ki je pred leti predvsem mlade pozival k previdnosti pri skokih v vodo, saj je marsikoga nepremišljenost, ali celo postavljanje pred vrstniki posedla na invalidski vozižek ali kako drugače zaznamovala za vse življenje.

V tem letnem času, predvsem v prednovoletnih dneh, tovrstni pozivi niso ravno aktualni, je pa na začetku omenjeno opozorilo povsem na mestu pri – kot se je minuli teden še kako dokazalo – uporabi pirotehnike. Ob dovoljenju staršev hudo poškodovanega 14-letnika je Univerzitetni klinični center Ljubljana, kamor so sprejeli najstnika, posredoval fotografije hudih poškodb, ki povsem spominjajo na vojne rane. Če si človek le ob besedah težko predstavlja, kako hude posledice ima lahko nepremišljena ali objestna uporaba pirotehnike, je fotografija tista, ki nobenega ne bi smela pustiti ravnodušnega. A so se takšni, tako kaže, našli. In to celo vrstniki fanta, ki je ostal brez obeh zapestij, kako hude so poškodbe obraza in oči, pa bo pokazal čas, je prek medijev sporočil zdravnik.

V dneh po hudi nesreči so namreč z več policijskih uprav deževala obvestila, kako so na poti v osnovno(!) šolo mladoletnikoma zasegli prek 800 petard. Pa ni šlo za neke bolj kot ne nedolžne pasje bombice, imela sta piratke in mege. Očitno sta jih nameravala prodati. Z drugega konca Slovenije so poročali, da so kakšnih tisoč kosov petard zasegli fantu, ki jih je hranil v osnovni(!) šoli in jih preprodajal. Spet pri nekemu drugemu mladoletniku so opravili hišno preiskavo, kjer so našli in zasegli prepovedano pirotehniko. In tako naprej ...

Če je večkrat slišana mantra, kaj mora država vse storiti za varnost ljudi, se je v zadnjih letih ob pomoči medijev glas policije in zdravnikov, kako resne posledice ima lahko uporaba pirotehnike, izjemno razširil. Opozorila o tem do prebivalcev prihajajo po vseh komunikacijskih kanalih. Zato je bolj je na mestu vprašanje, ali starši odigrajo svojo družbeno vlogo. Ali slišijo opozorila in jih prenesejo na mlajše? Nekje je gotovo nastal kratek stik v komunikaciji in ozaveščanju mladih, če jih na poti v osnovno šolo prestreže policija in jim zaseže več sto kosov nevarnih, prepovedanih petard. Če to počnejo ob vedenju ali celo z blagoslovom staršev, pa bi se morala kakšna ustrezna inštitucija v prvi vrsti pogovoriti z njimi.

Čakati, da bo represija tista, ki bo preprečila kršitve in poškodbe, je nesmiselno. Bistvena sta predvsem primerno ozaveščanje in ciljno naravnane preventivne akcije. S tem gotovo prepričajo največ ljudi, kako nepotrebne so poškodbe s pirotehniko.

Vlogo pri tem pa mora odigrati družba kot celota. V prvi vrsti v domačem krogu, širše pa morajo uporaba prepovedane pirotehnike, objestnost, vandalizem, povezan s tem, postati nekaj družbeno nesprejemljivega. Šele takrat si lahko obetamo, da strani črne kronike ne bodo zapolnjevale grozovite poškodbe predvsem mladih, ki jim je trenutek za vselej spremenil življenje.