Težkih nog naokrog

Ne se šparat, je bilo v minulem desetletju bojno geslo pokrovitelja in navijačev slovenske reprezentance, ki so se ga naši košarkarji dosledno držali v pripravljalnem obdobju pred letošnjim evropskim prvenstvom. Na vsaki od 12 ogrevalnih tekem so namreč igrali, kot da se je že razplamtel boj za kolajne ali celo za življenje. Ob opozorilih, naj nekaj moči prihranijo za prave tekme, so tedaj odmahovali z roko, češ, saj smo eni od redkih z 12 kakovostnimi igralci, ki lahko dejavno prispevajo svoj delež, in imamo več kot dovolj energije. Na domačem EP in ob fantastični podpori s tribun se moštvu ne sme primeriti, da bi mu je zmanjkalo, so zagotavljali člani moštva z delovnim imenom junaki. Strinjamo se, zato je bilo v ponedeljek toliko težje poslušati izbrance Božidarja Maljkovića, ko so ničkaj junaško tarnali, kako težke noge in trde roke imajo, selektorja pa, da tekma s Poljsko ni bila pomembna.

Rezultatsko res ne, saj je Slovenija že pred njo uresničila tekmovalni načrt za uvodni del EP. Zagotovila si je napredovanje v drugi krog z eno zmago popotnice, s takšnim iztržkom pa bi bili pred začetkom bojev v Celju zelo zadovoljni. Toda slednjič je bil scenarij že kar moteče postavljen na glavo. Naši košarkarji so po odlični igri zasenčili le Špance, proti katerim bi se mnogi zadovoljili že z dostojnim porazom, ter si proti njim priigrali celo višjo prednost kot ob solidnih predstavah in tesnih zmagah nad Češko in Gruzijo skupaj.

Tukaj se pozitivni vtisi že končajo: po zelo neprepričljivem nastopu in porazu s Hrvaško, ki je Sloveniji vzel možnost selitve v Stožice s štirimi točkami v žepu, je sledila blamaža proti prepričljivo najslabšemu udeležencu celjske skupine. Nad taktičnim varčevanjem z močmi, ko je na lestvici že vse vnaprej jasno, se sicer ne zmrdujejo več niti športni puristi, zato nihče ni obsodil nastopov z levo roko francoskih košarkarjev v Tivoliju. Slovenski primer pa je vendarle drugačen: pred takšnim poigravanjem z nacionalnimi čustvi na domačem parketu in na prireditvi, ki jo že tri leta napovedujemo kot največjo v zgodovini naše države, bi morali navijače preprosto opozoriti: danes ne hodite v dvorano Zlatorog in pred televizijske zaslone, ker nam dvoboj prav nič ne pomeni.

Zato bi bilo po tekmi prej na mestu opravičilo članov reprezentance za prikazano kot jezen odziv nekaterih košarkarjev v slogu, žvižgati in kritizirati ste začeli že po prvih porazih, toda ko bo šlo zares, bomo igrali najbolje. Srčno upamo, da bodo res, prav tako pa, da bodo užaljenci razumeli, da jim ni nihče poskušal dopovedati, da so slabi košarkarji ali da bodo pogoreli v nadaljevanju EP. Javnost je le upoštevala njihovo željo: z vsem srcem se je vključilo v prvenstvo in se ga lotilo etapno, od tekme do tekme, brez upiranja pogleda predaleč naprej. In po vsakem večeru ima vsaj pravico izraziti tako pohvale kot nezadovoljstvo. Opozorilo je vsekakor prišlo pravočasno. Kajti slovenska reprezentanca nas je v minulih dveh desetletjih (tudi pred dvema letoma v Litvi) navadila, da na velikih tekmovanjih uvodoma zmaguje v serijah. Na žalost pa v nadaljevanju v nizu tudi izgublja.