Tiho imenovanje

Nedavno ponovno imenovanje Zdenke Badovinac na funkcijo direktorice Moderne galerije je ostalo skoraj neopaženo, slovensko dogajanje je pač zelo turbulentno, takšne in drugačne novice se kar prehitevajo, zato se je nekako uveljavil princip, da se sporne teme začasno umaknejo v predal, nato pa se čez čas potiho uresničijo. Zdaj je pozabljeno, da je razpis spomladi letos sprožil velike polemike tako v strokovni javnosti kot tudi med umetniki, mnogi so izrazili pomisleke ali celo ogorčenje nad petim petletnim mandatom Badovinčeve, veliko pa jih je bilo tudi previdno tiho, saj je jasno, da se potencialnemu vodstvu najpomembnejše institucije za moderno in sodobno umetnost pač ne kaže zameriti.

Neutemeljeno bi bilo trditi, da Zdenka Badovinac ni strokovno kompetentna za vodenje Moderne galerije. To dokazujejo tako njeni teoretični spisi – sicer predvsem tisti nekoliko starejšega datuma – kot tudi številni razstavni projekti, vodstvene sposobnosti pa si je, če ne drugače, pridobila s kar dvajsetletno tovrstno prakso. Kar je moteče, so nekatere povezave z določenimi posamezniki in skupinami umetnikov, ki so postali privilegirani, nemalo drugih pa je bilo deležnih vzvišenega odnosa ali celo popolne ignorance. Seveda ima vsakdo svoje poglede na sodobno umetnostno sceno in svojo razstavno politiko, vendar je pri taki instituciji nacionalnega pomena pač nujno treba upoštevati narazličnejše prakse in estetike, pa četudi vodstvo galerije do njih nima nobenih afinitet ali jih celo zavrača, edino merilo je kakovost.

Nič manj moteče ni bilo dejstvo, da je že sama polemika sprožila zelo nenavadne odzive, pač v smislu, da je razpravljanje o določeni temi tako rekoč nedostojno ali celo prepovedano. Funkcija direktorja Moderne galerije in vseh drugih – velikih ali majhnih – kulturnih institucij je gotovo tema, o kateri se je treba pogovarjati, in to brez vsakršnih omejitev. Nekateri so ustvarili razpoloženje, da niti programska politika niti vprašanja neskončno ponavljajočih se mandatov ne bi smela doživeti nobene javne razprave, saj gre za kulturo, tu pa se je treba vesti kulturno. Kar v prevodu pomeni, da je najbolje, če s(m)o vsi tiho.

Gotovo je bila Badovinčeva najprimernejša med šestimi kandidati, s katerimi je komisija opravila pogovore, vendar se ni mogoče izogniti vtisu, da je bilo vse že vnaprej odločeno. Kot je pri nas bolj ali manj vnaprej odločeno imenovanje tudi na številnih drugih oziroma kar na večino funkcij, ki kaj štejejo. Seveda Slovenija v tem ni osamljena, za take pojave niso povsem imuni nikjer, res pa je pri nas ta fenomen dobil že alarmantne razsežnosti. Posledica je ta, da se vse manj ljudi, ki imajo reference, sveže ideje in inovativne programe sploh prijavlja na različne »javne razpise«, saj se zavedajo, da za potrditev nimajo tako rekoč nobene možnosti, ker se favoritov ne da premagati z nobenimi korektnimi sredstvi. In tudi to je eden pomembnih vzrokov, zakaj se je država znašla tam, kjer se je.