Tišina, sodimo!

Ljubljansko višje sodišče odloča o pritožbah treh oseb, ki jih je okrajno sodišče v zadevi Patria spoznalo za krive. Ker med trojico sedi tudi opozicijski voditelj in nekdanji predsednik vlade Janez Janša, je primer, če nanj gledamo z vidika politike, visokooktanski. Če nanj gledamo emotivno, zadeva buri duhove. Če nanj gledamo skozi prizmo prava, je primer zapleten. Ko bo sodba napisana, del občinstva z njo nedvomno ne bo zadovoljen. Zakaj? Goreči del levice se bo ob morebitni oprostilni sodbi zatekal k interpretaciji, da si višje sodišče preprosto ni drznilo obsoditi opozicijskega prvaka. Goreči del desnice bo ob morebitni obsodilni sodbi rekonstruiral fantastične povezave med kriminalisti, tožilci, sodnim senatom in veljaki s političnega odra ter iz zakulisja.

A tisto, kar je trenutno bistveno, je pravna dimenzija. Okrajno sodišče je ocenilo, da so dokazi tožilstva zloženi v smiselno zaporedje in da so − čeprav gre za posredne dokaze o kaznivem dejanju sprejetja obljube podkupnine − prepričljivi. Da so onkraj razumnega dvoma. Višje sodišče presoja o tem, ali je bil postopek voden korektno in ali drži presoja okrajnega sodišča o prepričljivosti dokazov.

Sodbe še ni, kar je glede na obseg dokumentacije razumljivo. Ključno pa je, da bo zadeva Patria sodni epilog vendarle dobila. Indici o spornosti velikega orožarskega posla namreč niso zaposlovali le finskih, avstrijskih in slovenskih preiskovalcev ter medijev, pač pa so o domnevni korupciji poročale tudi zaupne ameriške depeše.

Ko bo sodba objavljena, bo nedvomno sprožala ostre politične in tudi strokovne polemike. Razburjenje bo toliko večje, če bomo čez mesec dni dobili pravnomočno sodbo. Strokovne polemike so dobrodošle. A pomembneje je, da se je končalo obdobje, ko afere niso dočakale sodnega epiloga.