Tobogan sprememb

Če pred petimi leti, ko je izbruhnila najprej finančna kriza, nato pa ji je sledila še gospodarska, še ni bilo jasno, kakšno ceno bomo prebivalci Slovenije plačali, zdaj že vemo, da bo ta visoka. Nekomu, ki je postal polnoleten ob osamosvojitvi države, po dveh desetletjih ne more biti vseeno, v kaj se spreminja država, s katero je v najlepših letih zorenja preživljal veliko dobrega. Govorimo o generacijah, ki so po naravi stvari na vrhuncu moči. To so generacije, ki bi morale prevzemati odgovornost za vodenje in upravljanje v vseh segmentih družbe. In te generacije se zdaj spopadajo z grožnjo, da postanejo izgubljene. In s tem bodo izgubljeni tudi njihovi potomci.

V dobrih dveh desetletjih se je slovenska družba navzven spremenila, dejansko pa je karakter prebivalca Slovenije v osnovi ostal nespremenjen. Menili smo, da nam bo uresničitev ključnih ciljev – priključitev družbam zahodne Evrope – na splošno koristila. Na izzive širnega sveta in spoštovanja globalnih pravil smo bili zaradi zaverovanosti v zgrešene podobe na tranzicijski poti iz nekakšnega socializma v iluzijo svobodne izbire kapitalizma popolnoma nepripravljeni. Ob tem pa se je ta svet, v katerega smo zrli, pognal v globalizacijski galop, ki ga naša počasna pamet nikakor ni razumela, kaj šele sledila. Na tej poti smo namesto pogumnega spopadanja z novim okoljem dopustili domačijsko korupcijo, ki se je kot rakava rana razraščala od najvišjih državnih ravni do zadnje krajevne skupnosti. Krvavi ples denacionalizacije in privatizacije družbenega premoženja po principih izigravanja človeških norm in zakonskih pravil, je slovensko družbo spravil v stanje brezperspektivnosti. Upajmo, da začasne.

Po zdrsu v spiralo krize, ko na koncu predora, kot ponavadi pravimo, še ni opaziti luči prihodnosti, se nam po številnih analizah in soočenjih z realnostjo postavlja nekaj pomembnih vprašanj. Vendar je ključno, kako se bomo kot skupnost odzvali na težke izzive. Lahko se odločimo za pot, ki smo jo ubrali ob izbruhu krize, ko je bilo treba sprejemati pomembne odločitve, a so bile praviloma zaradi partikularnih interesov, začinjene s politično preračunljivostjo, zavrnjene. Lahko še naprej sledimo politiki, ki se v stiski zateka k sovražni in ločevalni retoriki. In lahko še naprej vztrajamo pri iluzijah, da bo katastrofi mogoče ubežati, če se vsakdo skrije v svojo luknjo, žrtve pa bomo preštevali, ko bo ujma minila.

Lahko se odločimo tudi za drugo pot. Lahko začnemo odpravljati anomalije, ki so med nami ne le zadnjih 20 let, ampak odkar smo se Slovenci postavili na zemljevid narodov. Smo sposobni zbrati toliko poguma, da bomo začeli rušiti tabuje? Prepričanje, da se nič ne da spremeniti ali premakniti? Smo se sposobni podrediti skupnemu cilju, da nam bo vsem skupaj bolje, ne le tistim, ki znajo izsiljevati? Slovenija se je znašla na prelomnici, a ni še jasno, ali je dovolj pogumna za spust po nepredvidljivem toboganu sprememb in odpiranja navzven. Na tej poti pa ne bo dovolj le pogum, ampak tudi pamet.