Tiskane izdaje
V demokraciji imajo volivci pravico svobodno izraziti svojo voljo, pa čeprav v svojo škodo, in to voljo je treba spoštovati. Ne glede na to, kaj si mislimo in kaj pričakujemo od posledic odhoda Velike Britanije, pa je še bolj od izida skrb vzbujajoč način, ki je do njega privedel.
Vsi britanski volivci, ki so včeraj podprli izhod iz Evropske unije, seveda niso ksenofobi in populisti, a na koncu je referendum največ dobička prinesel prav tem. Dobrodošli v politiko 21. stoletja, demokratičnostni show pod taktirko tabloidov, v katerem čustva prevladujejo nad dejstvi in kjer predsodki, strah in celo sovraštvo postajajo najučinkovitejši argument. Glavni zmagovalec referenduma je nedvomno Nigel Farage in z zmagoslavjem stranke UKIP populizem v Evropi dobiva nov zagon in še močnejšo domovinsko pravico. Približuje se kritični masi vpliva in moči. Če jo doseže, bodo posledice nepredvidljive, predvsem pa nevarne, in znajo neprijetno presenetiti mnoge celo med tistimi, ki se populizma ne poslužujejo iz prepričanja, ampak zgolj iz političnega oportunizma.
Še posebej se morajo nad izidom zamisliti v Bruslju. Če populistični evroskepticizem ponuja napačen in nevaren odgovor, to še ne pomeni, da vprašanje ne obstaja. Evropska unija − in evropski politični projekt v celoti − potrebuje reformo. Potrebno je več demokratične odgovornosti, več učinkovitosti in jasnejša zvestoba vrednotam, na katerih ta projekt temelji. Evropski projekt ni last birokratov in ima svoje legitimnosti zgolj toliko, kolikor dela v interesu evropskih državljanov, pod jasnim demokratičnim nadzorom. Kritike dosedanjega stanja ne moremo prepustiti zgolj nacionalistom, tistim, ki Evrope ne želijo ali pa v njej vidijo le grešnega kozla za lastne napake. Evropska unija − z vsemi svojimi slabostmi − je v svojem bistvu mirovni projekt. Zato je v našem interesu, da jo izboljšamo in ohranimo. Tisti, ki jo iz lastnih političnih interesov želijo spraviti na kolena, se igrajo s prihodnostjo nas vseh.
