Če že ne glasno, pa vsaj potihem tudi na Zahodu, zlasti pa v Kijevu, dojemajo ta ruski umik kot zmago. V Bolgariji sicer štejejo, koliko bodo izgubili, zares niso srečni tudi na Madžarskem, v Srbiji in Avstriji. Le v Sloveniji, ki jo sicer v medijih še vedno omenjajo kot del pokopanega projekta, so si najbrž oddahnili. Sicer so Ljubljano iz Moskve tolažili, da bo ostala del Južnega toka, čeprav je namesto Italije kot končna postaja vstopila Avstrija in je trasa čez Slovenijo postala povsem nepotrebna, a zdaj bo krivdo za prihodnjo neizkoriščenost tega, kar se na južni strani Alp s pomočjo evropskih sredstev že gradi kot slovenski del Južnega toka, lažje zvaliti na velikega sovražnika iz obnovljene hladne vojne.
Putinovo javna potrditev dejstva, da je projekt mrtev, se res zdi podobna izjavam lisice, ki je grozdje razglasila za kislo, ker ga ni mogla doseči. Čeprav v Moskvi še vedno govorijo o »naših zahodnih partnerjih«, so besni na Bruselj, ki se je zlasti po izbruhu ukrajinske krize potrudil, da bi zaustavil Južni tok. A morda bodo v Gazpromu kdaj celo hvaležni, da so se bili prisiljeni odpovedati projektu, ki bi jim sicer zagotovil (politični) monopol pri dostavljanju življenjsko potrebnih substanc evropskim odvisnikom, hkrati pa bi jih to v časih, ko so jim sankcije otežile dostop do kapitala, cene nafte pa vztrajno padajo, utegnilo pripeljati do finančnega samomora.
Po mnenju nekdaj v Sloveniji znanega politika Janeza Kopača, ki zdaj vodi »nadevropsko« energetsko skupnost s sedežem na Dunaju, je ruski »njet« zmaga tako za EU kot za Ukrajino. Za to državo, ki je povsem izgubila mednarodno težo, ko se je prostovoljno odpovedala jedrskemu orožju, je to, da ohrani vsaj delni monopol nad transportom ruskega plina v Evropo, seveda življenjskega pomena. Ni pa jasno, zakaj je zmagala EU, ki je s tem dokončno »posvojila« ukrajinsko krizo. Zdaj bo morala sama skrbeti, da ji njena »varovanka« takrat, ko se bo naslednjič sprla z veliko vzhodno sosedo, ne bo več kradla plina, ki ga Rusija prek njenega ozemlja pošilja na Zahod. Če se je Moskva pravkar odpovedala »kislemu grozdju«, bomo morali v Evropi zdaj vanj zagristi. Čeprav se lahko z onesnaževanjem še tako trudimo, nas globalno segrevanje še ne bo tako kmalu rešilo pred odvisnostjo od ruskih substanc in ukrajinskih preprodajalcev.