Tiskane izdaje
Kadar koli so v Sloveniji volitve, se vprašamo, kako je s tisto »levo-desno« zadevo, ki se jo po tradiciji razume kot seme nacionalnega razkola. Zelo kaže pohvaliti dejstvo, da tokrat ni bilo surovih ideoloških posegov v zgodovinske travme, ki se tako ali drugače dotikajo skoraj vsakega Slovenca. Ljudje smo postali zaskrbljeni zaradi prihodnosti, ta pa je dejansko skrb vzbujajoča. Tako smo izvolili, kar smo izvolili, in še naprej moramo vztrajati pri tezi, da je tako prav – kakor bi bilo prav tudi, če bi bilo drugače. Nihče namreč dolgoročno ne more nadzorovati sinergij in učinkov volilnega izida. Hkrati pa se je dobro zelo jasno zavedati, kaj bo na politični ravni brezpogojno moralo biti narejeno, da se država ne bi zrušila vase; že številni evropski zgledi kažejo, da takšna nevarnost ni nerealna.
Te dni se pred evropskim vrhom na koncu tedna na nemško-francoski osi pripravljajo predlogi pogodbe za novo evropsko »fiskalno« unijo, ki želi vzpostaviti mehanizem za dolgoročno finančno stabilnost in ekonomsko moč povabljenih držav. V tem trenutku se ne tresejo le temelji evra kot evropske valute, ampak se tresejo tudi politični temelji Unije.
Odločitev Francije, razglašene po Sarkozyjevem nagovoru naciji prejšnji četrtek, da bo sodelovala z Nemčijo pri rešitvi evra in Evropske unije, vzbuja novo upanje, ki ga podkrepljuje tudi namera svetovnih finančnih institucij (in držav), saj se bojijo, da bi nova evropska kriza povzročila tudi novo krizo v ZDA. Toda sporočilo je resno in nedvoumno: nekatere države bodo morale prevzeti polno formalno, fiskalno in politično odgovornost za izpolnjevanje nove evropske pogodbe, ki bo potrebna za ekonomsko in politično oživitev Evropske unije.
To so zaveze, ki držav načelno ne postavljajo v podrejen položaj, ampak jih v pogojih svetovne gospodarske krize in podivjanih trgov rešujejo celo pred »njimi samimi«. Drugače povedano, odgovorne države bi same v vsakem primeru morale sprejeti strukturne reforme, očistiti javne finance in zmanjšati javno porabo; če to storijo v evropskem kontekstu, ima možnosti za preživetje in razcvet tudi evropska zveza.
To neodložljivo dogajanje nacionalnim politikam narekuje kar največjo stopnjo nacionalnega soglasja. Intervencijske ukrepe je treba preprosto sprejeti takoj, nujno začeti pogajanja s socialnimi partnerji za čimprejšnje strukturne reforme, treba je začeti strogo varčevati pri javni porabi.
Tako pridemo do dokaj jasne slike, kakšno koalicijo načelno potrebuje Slovenija po nedeljskih predčasnih volitvah: ne takšne iz »levo-desne« zadeve; ne takšne iz negativne kampanje ali njene »pozitivne« reakcije. To dvoje ne bi smelo biti alibi, da verjetno novi mandatar Zoran Janković ne bi iskal kar najširšega političnega konsenza in da pred očmi ves čas ne bi imel (vsaj) ideje vlade narodne rešitve. V naboru tako imenovanih konstruktivnih (pozitivnih) strank, ki so prišle v parlament, je po kriteriju nove EU zanesljivo mogoče najti vsaj dve desno od sredine (npr. DLGV, SLS), ki bi se zmogli sporazumeti s prvo in drugo levo od nje.
