Tiskane izdaje
Grčija in Turčija, obe članici Nata – v marsičem tudi zato, da se ne bi medsebojno pobili (zaradi Cipra) – bi se humanitarne krize v Egejskem morju že zdavnaj lahko lotili vsaj kot civilizirani državi. Vsaka s svojo obalno stražo, zapiranjem tihotapcev in vsaj približno nadzorovanim usmerjanjem begunskega toka. A jima nikoli ni bilo do tega. Prepiri o še vedno sporni morski meji so prehudi, medsebojna nagajanja prevelika.
Ker Aten in Ankare v dogovor (ene kot članice, druge kot kandidatke) ni zmogla prisiliti niti EU, naj bi zdaj vskočil Nato. Najmočnejša vojaška zveza na svetu bo s svojimi topnjačami v vzhodnem Sredozemlju preganjala gumenjake z begunci. Kako, prosim? Ker obalna straža Turčije, ene najmočnejših članic Nata, tega ne zmore sama? Ker noče? Ker Nato ob vseh krizah nima drugega dela ali zgolj zato, ker bi turški predsednik Erdoğan, ki je krepko vpleten v sirsko krizo, za svoje početje po tem »obvozu« rad dobil pokritje Nata, mimogrede pa še kakšen bonus od EU. Kajti na drugi, povsem zaprti turško-sirski meji se mu že kuha nova begunska katastrofa.
Kdo tu slepi koga? Vse bolj panična Evropa Nato, ker je sama v begunski krizi povsem odpovedala in bi od zavezništva zdaj rada zaščito pred pomladanskim valom beguncev, ali zavezništvo Evropsko unijo? Jasno je namreč, da se generali v vrhu Nata, čeprav so mimogrede privolili v egejsko preganjanje gumenjakov, zelo dobro zavedajo, da begunske krize s tem ni mogoče rešiti. Ker bo že jutri izbruhnila kje drugje. Begunci so vedno le »merska enota« za globino kriz, iz katerih bežijo. Teh pa je poleg Sirije še toliko, da bi bilo za preganjanje gumenjakov premalo celotno Natovo ladjevje.
Napovedani Natov poseg je zato zgolj zapravljanje časa in virov. Nekakšen tolažilni manever torej, s katerim bi evropska politika vsaj svojim volivcem rada pokazala, da zna odločno ukrepati. Če že krize ne zna ustaviti.
