Toleranca do alkohola

V Franciji, Italiji in Grčiji – kjer se očitno vse bolj zavedajo, da kozarec, ne liter (!), vina sodi predvsem k dobri hrani – se količina popitega alkohola zmanjšuje. V Svetovni zdravstveni organizaciji so v zadnjem poročilu pohvalili tudi Finsko in Škotsko.

Slovenija pa se po porabi alkohola uvršča v evropski vrh, v poročilu je umeščena med šest vzhodnoevropskih držav in tri države nekdanje Sovjetske zveze, kjer se količina popitega alkohola povečuje. WHO za to krivi neregistrirano proizvodnjo in prikrito popivanje.

Glede Slovenije so se pri krivcih morda ustavili prehitro. Pod točko tri, če ne kar pod ena, bi morali napisati toleranca, toleranca, toleranca ... do opijanja. Vsi natančno vemo, kateri sosed že pred službo enega zvrne, kdo izmed sodelavcev lažje dočaka konec delovnika, če spije špricer, dva ali tri, na skrivaj smo se že čudili znancem, ki smo jih v obmorski kafič povabili na jutranjo kavo, pa so že zgodaj dopoldne naročali eno pivo za drugim.

Že dolgo ne naredimo nič, ker je preprosteje pogledati stran in se delati, da gre za nekakšno folkloro. Tako ravnajo »prijatelji«, to počno znanci, tudi delodajalci so do alkoholikov pogosto več kot tolerantni. Tudi na škodo podjetja. Dokler ne poči. In je pogosto že prepozno. Za oba.

Svetohlinsko se je čuditi temu, da se opijajo že petnajstletniki in celo mlajši ter da je med njimi tudi vse več deklet. Zgledi vlečejo. In tudi zato so slovenski najstniki nad mednarodnim povprečjem. Četudi ne na področjih, na katerih bi si morda želeli. Ali pač? Od katere starosti velja opijanje za primerno?!

Z reševanjem problematike se ukvarja pri nas kar 300 organizacij. Kot kaže, neuspešno. Je torej kriv sistem? To je najlaže reči. A napačen je že naš odnos do alkohola. Zato je treba začeti tukaj.