Tovarišica kraljica in Maov mladinec

Dobrodošli v novi svetovni ureditvi! Tako so zavzdihnili britanski komentatorji, potem ko je kitajski premier Li Keqiang na Windsorskem gradu obiskal kraljico Elizabeto II.. In čeprav ni bil tako ciničen, da bi ji čestital ob 30. obletnici podpisa skupne deklaracije o odpravi kolonialne oblasti v Hongkongu, je bil v resnici prav to vzrok, zaradi katerega mu ni bilo do kraljevega čaja.

Želel si je zašepetati, da ne bo nobena imperialna sila nikoli več odločala o usodi niti enega samega delčka kitajske zemlje.

Kaj pa obratno?

Ko so ga novinarji vprašali, kaj meni o šolskem referendumu, ki bo predvidoma septembra, je Li mirno dejal Škotom, da upa, da bo »Združeno kraljestvo ostalo povezano, močno in razvito«, tako da se bo obdržalo na čelu svetovne rasti in razvoja.

To je bilo sporočilo vsej Evropi. Kitajski premier je s tem hotel vse evropske države opozoriti, da jih azijska sila že dolgo opazuje kot politične zaplate na veliki tapiseriji, ki se vse bolj trga, s tem ko se še naprej združuje, in je – bolj ko se razteza – vse tanjša in vse bolj prozorna.

Ko je bil mlad, je bil Li oboževalec Mao Zedongovih misli. Ko razmišljamo o tem, česa bi se premier druge največje gospodarske sile sveta lahko naučil od voditelja lumpenproletariata, pozabljamo na to, da je bil Mao le postransko marksist in da je bil globoko predan daoistični dialektiki. Prazno postane polno, šibko pa se spremeni v močno. Nikoli nič ne ostane enako.

Po tej logiki bi tudi kraljica lahko postala tovarišica, saj se je morala že tako ali tako odreči vsem pomembnim kolonijam, vključno s Hongkongom, tako kot je tudi Maov mladinec postal kapitalist, ki je v Londonu v glavnem govoril o milijardah funtov, pri tem pa z blaženim nasmeškom nadzoroval podpisovanje pogodbe o velikanskih kitajskih naložbah v britansko železnico in jedrske elektrarne. Verjetno se je tudi voditelj Mao v svojem kristalnem sarkofagu nasmehnil ob tem posmrtnem dokazu, kako zelo je še vedno pravilna njegova vera v daoistični preobrat: prvo železnico so v cesarski Kitajski pred točno 150 leti zgradili Britanci.

»Dvojna vrata so se odprla in skoznje je stopil najpomembnejši mož v Veliki Britaniji. S hitrimi koraki mu je sledil David Cameron.« S takšno satiro je Li Keqiangov obisk pospremil Guardianov komentator John Crace, pri tem pa malo žalostno ugotovil, da je 14 milijard funtov, kolikor so vredni sporazumi, ki so bili podpisani ob tej priložnosti, »za Kitajsko morda drobiž, so pa velikanski posel za Veliko Britanijo«.

In kaj potem? Svet se je spremenil, odkar je kraljica Elizabeta leta 1986 obiskala Peking, in nič ni več enako, ne na Vzhodu ne na Zahodu. Sicer pa smo se za novo svetovno ureditev še najbolj zavzemali mi, Evropejci. Morda smo si želeli, da bi postali vsaj malo podobni Kitajski, ki je pravzaprav bolj celina kot država, povezana bolj z idejo kot s sistemom in podobna brokatu, katerega robovi se nenehno širijo, da bi zajeli še več barv. In zdaj je, kar je. Dobrodošli v novo stoletje daoističnega kroga, ki od vseh nas zahteva, da gledamo v prihodnost. In da Kitajski ponudimo roko ne zato, ker je velika, ampak zato, ker nas poučuje o subtilnih skrivnostih napredka.