Tovarna ali njiva?

Po seji vlade je v četrtek pred novinarje stopila ministrica Irena Majcen in predstavila prostorski načrt za cesto od Šentruperta v Savinjski dolini do Velenja. Vlada je istega dne sprejela še eno uredbo, a tega mediji niso veliko omenjali.

Minister Dejan Židan je glasoval proti državnemu prostorskemu načrtu za cesto. Ob odhodu s seje je rekel, da ne podpira izgube kmetijskih zemljišč. Židan je negodoval že zaradi 100 hektarov polj, od tega 75 hektarov najboljših, v občini Hoče - Slivnica zaradi gradnje tovarne Magna. Izrazil je upanje, da bo denar od spremembe namembnosti porabljen za ukrepe proti zaraščanju kmetijskih zemljišč. A če ostanemo še malo pri cesti Šentrupert–Velenje; vzela bo 82 hektarov najboljših kmetijskih zemljišč z upoštevajem dejanske rabe pa 39 hektarov.

Da bi lahko malo drugače pogledali na nasprotovanje kmetijskega sektorja, se spomnimo še izjave direktorja kmetijsko-gozdarske zbornice Branka Ravnika. Dejal je, da je Slovenija v zadnjih dvajsetih letih izgubila 85.000 hektarov kmetijskih zemljišč.

Na četrtkovi seji je vlada sprejela tudi uredbo oziroma ukrepe za odpravljanje zaraščanja kmetijskih zemljišč. Teh je 32.000 hektarov; 15.000 hektarov bi lahko spet spremenili v njive in vrtove, 17.000 hektarov pa v travnike. Ker je Slovenija z državnimi pomočmi po evropskih predpisih omejena, bodo po uredbi lahko posameznemu kmetu na vsakem razpisu dodelili največ 15.000 evrov, kar bo zadostovalo za rekultivacijo okoli pet hektarov opuščenih kmetijskih zemljišč.

Ko tako potegnemo črto pod »kmetijske« argumente proti cesti Šentrupert–Velenje in tudi proti tovarni ob mariborskem letališču, postane očitno, da spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč za potrebe javne infrastrukture ter gospodarstva vendarle niso tako obsežne, kakor bi površno in pod vplivom poročanja medijev smeli sklepati. Že res, da se kmetijske površine najbolj zaraščajo na težavnejših, hribovitih območjih. A po drugi strani je treba za »najboljša« kmetijska zemljišča priznati, da so to površine, ki so zaradi desetletja dolge intenzivne kmetijske rabe dolgoročno onesnažene s škropivi, zemlja bi brez umetnih gnojil slabo rodila, podtalnica pod »najboljšimi« pa je onesnažena.

Vendar tudi pri cesti Šentrupert–Velenje ne gre za njive, temveč za tovarne. Na drugo stran tehtnice, pa če se omejimo samo na »kmetijsko problematičnost« trase Šentrupert–Velenje, moramo postaviti gospodarski interes države, regij in občin. V tem primeru torej tovarne in drugo gospodarstvo Koroške, Šaleške in Zgornje Savinjske doline. To že vrsto let razlaga, da zaradi slabih prometnih povezav zastaja njihov razvoj, investitorjev ni, začenjajo celo razmišljati o selitvi tovarn ...

Vprašanj o političnih lobijih, resničnih interesih posameznikov v civilnih združenjih in ekonomiki trase Šentrupert–Velenje, ki je po mnenju nasprotnikov predraga, namenoma nismo načenjali. Že »kmetijski pogled« na cesto Šentrupert–Velenje je dovolj zgovoren.