Tragedija predvidljivosti

Predvidljivost bruseljskih dogodkov je tragična tudi zato, ker so prav tako predvidljivi naslednji evropski koraki.

Objavljeno
22. marec 2016 15.16
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Teroristični napadi v Bruslju so bili – to je težko napisati – predvidljivi. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo zelo naglas počilo tudi v evropski prestolnici, ki je v zadnjih letih postala tudi eno ključnih evropskih zatočišč skrajnih islamističnih skupin.

Ob izgubi človeških življenj je ravno predvidljivost bruseljskih dogodkov nekaj najbolj tragičnega, kar se je tukaj in zdaj lahko zgodilo Evropi. Evropi, ki visoko v slonokoščenih stolpih, oddaljenih od resničnosti in prepletenih z vezjem industrijsko hladne birokracije, dolga leta ni bila sposobna razmisleka, kaj šele primernega soočenja in odziva. Evropi, ki je, kolikor hitro se je le dalo, sprejela jezik vojne. Evropi, ki je pomagala začenjati vojne, ustaviti pa jih nikoli ni znala. Evropi, ki se je odrekla svojim idealom in pokleknila pred izzivi sedanjosti.

In prihodnosti.

Evropi, ki je ob koncu dneva in začetku noči postala žrtev.

Predvidljivost bruseljskih dogodkov je globoko tragična tudi zato, ker so – tukaj in zdaj – predvidljivi naslednji in z dosedanjo »politiko« povsem konsistentni evropski koraki. Zapiranje meja: navzven in navznoter. »Amerikanizacija« varnosti. Sistematizirano ustvarjanje vzdušja strahu. Pospešena delitev na nas in njih. Krepitev zasebnih varnostnih podjetij. Ustvarjanje družbenega razkola. Radikalizacija politik. Notranja trenja in ostre delitve. Vzpon skrajne desnice. Izbruh populizma. Izginjanje ostankov skupne evropske identitete ter krepitev manjših in večjih nacionalizmov. Razpadanje mask (lažne) politične korektnosti in odprtje avtoceste rasizma in ksenofobije. Nadvlada refleksov nad refleksijo. Iskanje zatočišča v preteklosti na račun skupne prihodnosti. Razčlovečenje beguncev, ki iz svojih porušenih domov bežijo prav pred takšnimi demonskimi napadi, kot smo jim bili v zadnjih dvanajstih letih priča v Bruslju, Parizu, Londonu in Madridu.

Razčlovečenje nas samih.

Teh korakov bi se morali bati vsaj tako kot novih terorističnih napadov, ki se bodo gotovo še dogajali.

Teh korakov bi se morali bati vsaj tako kot glasne tišine, ki jo ustvarja manko razmisleka in kronična odsotnost kritične misli; glasne tišine v območje udobja potopljenega evropskega uma, ki skrajnostim omogoča kričanje na najvišjih mogočih decibelih.

Nizozemski raziskovalec migracij Paul Scheffer mi je že leta 2004 dejal, da je Evropa na napačni in nevarni poti, saj je pod krinko multikulturnosti in strpnosti v kroničnem manku razmisleka ignorirala temeljne človekove vzgibe. »Hodili smo drug mimo drugega, gledali stran in se zaleteli,« je v letu, ko je Evropo pretresel prvi večji teroristični napad (Madrid), dejal Scheffer. O tem, kaj se bo v bližnji prihodnosti dogajalo v Evropi, pred dvanajstimi leti ni imel veliko dvomov.

Tragedija je bila predvidljiva.

In predvidljiva je tudi prihodnost, ki smo jo ustvarjali skupaj.