Tragične figure in liki

Državni zbor je po treh četrtinah dneva soočanja argumentov in prepričevanja gluhih sprejel odločitev, da notranji minister Vinko Gorenak ni odgovoren za izginotje skoraj 400 državljanskih podpisov pod referendumsko pobudo. V obrambo ministru smo poslušali pragmatične zagovore koalicijskih političnih sopotnikov, da za obtožbe o odgovornosti ni nobenih materialnih dokazov, še manj pa ugotovitev preiskovalnih organov.

Odločitev večine poslancev ni mogla biti drugačna, kajti interpelacije so se v zadnjih dvajsetih letih, ko se jih je zvrstilo kar 29, torej več kot ena na leto, izkazale za pomemben preizkusni kamen trdnosti koalicije. V skladu s tem so v torek ravnali tudi poslanci v koalicijskih in opozicijskih klopeh, čeprav ni dvoma, da so bili mnogi med zadnjimi, pa tudi onimi na drugi strani, iskreno zaskrbljeni zaradi nedopustnega posega v eno izmed temeljnih vrednot slovenske ustave. A politična realnost, koalicijska razmerja in vsesplošna stiska zaradi slabih ekonomskih razmer so pretehtali. Poslanci so pomembna načela, na katera je opozorila Komisija za preprečevanje korupcije, postavili na stran in ravnali skrajno pragmatično. Odgovornosti za poseg v z ustavo zagotovljeno pravico ni mogoče nikomur pripisati, so sklenili, tudi objektivne ali politične ne, čeprav je zanjo obstajalo kar nekaj elementov.

Skrivnost morebitnega uspeha prve interpelacije v sedanji sestavi parlamenta je bila skrita na relaciji dveh koalicijskih strank: največje vladne SDS in Državljanske liste. Med predsednikom DL in državnega zbora Gregorjem Virantom ter Vinkom Gorenakom je od izbruha afere tlela permanentna vojna prelaganja odgovornosti. Ko se je že zdelo, da so se v koaliciji dogovorili ohladiti precej razgrete odnose, je bilo v noči pred interpelacijo spet napeto. Izjave nekaterih vodilnih ljudi iz SDS so dvignili temperaturo do vrelišča – poslanci DL se na obravnavi interpelacije niso oglašali, le njihov vodja je dolgo časa spuščal dvoumne izjave, da se bodo o podpori Gorenaku odločili ob glasovanju. Stiska nekaterih koalicijskih poslancev je bila več kot očitna. Kaj naj si mislimo o poslanki DL Katarini Hočevar, ki je na socialnem omrežju zapisala, ne pa za govornico tudi povedala, da kot novinka v politiki noče biti del kulture, ki nikoli nikogar ne pokliče na odgovornost, nato pa glasuje proti interpelaciji. Zato ne preseneča, da so poslanci v torek kar sredi razprave dobili pomenljivo sporočilo državljanskega aktivista, ki jim je z listki, na katerih so bile njihove slike, sporočil, da je vsakdo od njih – Gotof! Večina poslancev očitno še ni dojela, kaj zahtevajo ljudje, ki se zbirajo po trgih in ulicah v zadnjem mesecu.

Večina politične elite se tako še naprej oklepa ustaljenih praks, medtem ko ljudje zahtevajo več etike in morale ter prevzemanje odgovornosti. V tem stanju duha, bi lahko imeli predstavnike ljudstva za tragične figure, ki težko dojemajo realnost. A po odločitvi ustavnega sodišča, ki je prepovedalo referendum o slabi banki, je še večji tragik verjetni naročnik kraje referendumskih podpisov, ker se je sploh lotil tega podviga. In končno – bomo zdaj sploh kdaj izvedeli, kdo je odgovoren? Je zdaj to še pomembno?