Tranzicija v zdravstvu

Tranzicija v Sloveniji še zdaleč ni končana. Prehod iz skupne lastnine v zasebno se v družbenih dejavnostih (zdravstvu, šolstvu in kulturi) dogaja po kapljicah. Ali je bolje javno ali zasebno, tokrat ne bomo razpravljali. A dejstvo je, da se odločitev za tranzicijo ali proti njej vedno izkazuje kot centralno vprašanje prihodnosti. Vprašanje, na katerem se vzpostavljajo in padajo politične stranke že 25 let. Tokrat ga je odprl Miro Gorenšek iz podjetja MD Medicina.

Tranzicija v zdravstvu ne pomeni predvsem lastništva bolnišnice, kot pomeni tranzicija v gospodarstvu lastništvo tovarne. V zdravstvu gre za prenos upravljanja denarja zdravstvene blagajne (ZZZS) iz javnih rok v zasebne. Za zdravljenje bolnikov zberemo v ZZZS vsako leto 2,4 milijarde evrov ali – skupaj z dopolnilnimi zavarovanji – 2,9 milijarde evrov. Od tega gre za plačilo pregledov, preiskav in operacij bolnikov 1,8 milijarde evrov. V koncesioniranem (zasebnem) upravljanju je 293 milijonov evrov ali 16 odstotkov tega denarja. Miro Gorenšek iz MD Medicina želi pridobiti iz ZZZS dodatnih pet milijonov evrov, s katerimi bi operiral bolnike v prostorih, ki so čez cesto nasproti UKC. Njegova želja, da dobi koncesijo, ne more biti ukaz državi.

Slovenija nima trdnih zakonskih pravil, kdaj in zakaj komu dati koncesijo. Zato je stalnica tranzicije zdravstva neizmerna poljubnost političnih odločitev pri tem. Nikoli sprejeta odločitev, kaj naj bo javno in kaj zasebno, povzroča že četrt stoletja napetosti, kreganja, zamere, včasih celo nedelovanje zdravstva. Nedokončana razdelitev denarja in nikoli izračunane prave cene pomenijo vedno možnost kupčkanja in mešetarjenja. Poskus reforme zdravstvenih zakonov stane glavo praviloma vsako vlado. A bistvo sploh ni to, ali javno ali zasebno. Bistvo je izenačitev zakonskih pogojev za vse.

Za zasebno in javno veljajo zdaj različni zakoni, čeprav gre za isti denar. Zasebnik lahko plačuje zdravnika po učinku, lahko ga plačuje bolje, lahko ima dobiček, lahko najame kredit, ni mu treba upoštevati ne Zujfa ne javnih razpisov. Javno ne sme nič od tega, to pa ga duši in mu onemogoča razvoj. Po drugi strani javno lahko dobi denar za investicije od države, zasebno pa ne, kar pomeni, da zasebno jemlje denar za investicije iz denarja za zdravljenje. Spet anomalija in neenakost.

Dokler ne bodo pogoji za javno in koncesionirano zasebno izenačeni, bo javno hiralo pred očmi tistih, ki se za javno najbolj zavzemajo. Nič narediti pomeni slabšanje javnih storitev, predvsem bolnišnic, v katere zmogljivosti se zajeda zasebno. Zatreti zasebno je nesprejemljiv korak nazaj. Morda koncesije, ki pomenijo v Sloveniji količino denarja iz javne vreče, sploh niso potrebne. Lahko so dovolj dovoljenja za delo, določeni standardi za kakovost, storitve pa plačane po računih pacientov. To bi zdravstvo sicer podražilo, a ga hkrati neizmerno izboljšalo. In odpravilo vse čakalne vrste.

Ni vse zlato, kar je javno, in tudi ne sveti se vse, kar je zasebno. Imamo bisere v javnem in v zasebnem. In spačke tudi.