Travme genijev, 
ki so izgubili »zaščito«

Ko je Zvonimir Serdarušić lani ob splošni evforiji in velikih pričakovanjih sedel na klop slovenske rokometne reprezentance, me je zajel val hudega skepticizma. Pozneje, ko je zavzel trenersko mesto še pri Pivovarni Laško, pa še bolj. Seveda nisem dvomil o njegovih izjemnih trenerskih sposobnostih, ki jih je zadnja leta potrjeval s slovesom najodličnejšega stratega na svetu. Priznam pa, če bi ob takih ali podobnih priložnostih odločal sam, verjetno ne bi izbral trenerja, ki je bil v času igralske kariere vratar ali pivot (Serdarušićevo igralno mesto), ampak inteligentnega zunanjega igralca ali vsaj krilo. Podobno tudi za trenerja vrhunske nogometne ekipe ne bi izbral vratarja ali branilca, za košarkarsko pa ne težkega centra, ampak bi se odločil za kakšno kreativnejšo inačico. Sicer pa izjeme potrjujejo tudi moja pravila.

Bi pa ob omenjeni priložnosti odstopil od načel in za trenerja ekipe z visokimi ambicijami izbral tudi dotlej uspešnega trenerja, ki je bil nekoč vratar ali pivot, če bi bil edina alternativa trener, ki ga je - kot Serdarušića za krmilom zmagovitega Kiela - zaznamovala afera v zvezi s podkupovanjem sodnikov. S tem nikakor ne želim prejudicirati njegove krivde ali neposredne vpletenosti v afero, ki bo v Nemčiji v kratkem doživela epilog. Tudi, če bo Zvonimir Serdarušić iz afere izstopil kot nedolžen, to ne bo pomenilo, da v času vodenja slovenske reprezentance in pozneje tudi Pivovarne Laško njegova osebna pozornost ni bila deljena: med našima rokometnima ekipama in dogodki v zvezi s sodnim procesom. V tako zaostrenih konkurencah, v katerih igrata slovenska reprezentanca in Pivovarna Laško, pa sta potrebni soodstotna pozornost in koncentracija. Tudi za najboljšega trenerja na svetu. Da bo Serdaušićeva koncentracija na Ljubljano in Celje nepopolna, pa je bilo jasno že ob senzacionalnem podpisu pogodbe, afera je namreč izbruhnila že pred tem.

Tudi Serdaušićev rejting številke 1 med rokometnimi trenerji je bil tedaj že sporen. Dokazi, da so Kielu na poti do najvišjih lovorik pomagali tudi sodniki, so bili več kot očitni. Ob goljufivi asistenci sodnikov in naročnikov pa je na lovorike in rezultate potrebno gledati skozi drugo optiko. In tudi na kariere, igralske nekoliko manj, trenerske pa toliko bolj. Sodniško »zaščitena« ekipa je v večji prednosti, kot jo predstavlja nezaslužena zmaga. Takšna ekipa je s pomočjo sodnikov zaščitena tudi pred krizami, ki v izenačenih konkurencah prej ali slej zajamejo vsako ekipo. Tu je izkušnja nekega trenerja, ki je imel v ligaškem tekmovanju opravka tudi z nasprotno »zaščiteno« ekipo: »Po dveh zmagah je sledil naš slab dan z ničlo, temu zaslužen poraz z najboljšo ekipo v ligi, pa nesrečen poraz kljub boljši igri, pa poraz po sodniški režiji za »zaščiteno« ekipo, pa še en poraz, potem ko so igralci izgubili samozavest in je v ekipi zavladala panika. Potem so me zamenjali.« V »zaščitenih« ekipah se takšne zadeve ne dogajajo: skoraj ni porazov, igralci ne izgubljajo samozavesti, trenerjev - jasno - ne menjajo. Ti si ustvarjajo sloves genijev. Vse dokler ta igra ni končana in se začne nova. Ko se zaščita spremeni v svoje nasprotje.