Tiskane izdaje
Libertarnim znancem in borcem proti preveliki vlogi države z druge strani Atlantika, ki so vedno vihali nos nad »etatizmom« in pretiranimi regulacijami Evropske unije, zdaj ni mogoče preprosto razložiti, zakaj ta »zbirokratizirana skupnost«, ki je v ZDA razvpita po tem, da svojim podložnikom celo določa dolžino in obliko kumar, ni bila vse od začetka begunske krize sposobna sprejeti nekakšne skupne … vsaj taktike, če že ne strategije, kaj početi s temi prišleki. A tako pač je, takšna je naša skupna domovina, v kateri živijo 503 milijoni ljudi, ki jih je zgrabila totalna panika, ko je začelo skozi vrata nenapovedano prihajati kak milijon »obiskovalcev«. Ker jim v Bruslju tega ni uspelo rešiti tako kot s kumarami, namesto enotnega evropskega pristopa že vse od izbruha pribežniške krize zgolj nemočno opazujemo učinek domin, ki ga povzročajo solistični ukrepi držav članic.
Začelo se je z ograjami, ki jih je dal v bran krščanski civilizaciji na južne meje svoje države postaviti madžarski voditelj Viktor Orbán. To v EU ni izzvalo le vala javnih zgražanj nad novimi železnimi zavesami, ampak je sprožilo tudi tihi postopek posnemanja madžarskih metod zagotavljanja nadzora nad schengenskimi mejami. Uvajati so jih začeli tudi prej najglasnejši kritiki »viktatorja« iz Budimpešte. Razlika je bila le v tem, da so dejanja, ki so najprej mnoge spominjala na »najtemnejše čase« iz novejše evropske zgodovine, nekaj mesecev pozneje, ko so jih v nekoliko milejši obliki začeli izvajati prav njihovi nekdanji največji kritiki, postala normalni ukrepi za zagotavljanje varnosti prebivalstva.
A domine se niso vedno začele podirati le na »ksenofobičnem« vzhodu, podobne učinke na druge članice imajo tudi solistični ukrepi tistih držav bolj na severu, ki so vsaj do pred kratkim veljale za gostoljubnejše do pribežnikov. Tak primer je bilo pripiranje mej na Danskem in Švedskem, kar je privedlo do nemškega zavračanja tistih, ki niso hoteli ostati pri njih, to pa je povzročilo podiranje domin na celotni balkanski poti. Podobno se dogaja z zavračanjem tistih, ki prihajajo iz »varnih« držav, katerih seznam je iz dneva v dan večji.
Zadnji primer tega »podiralnega« učinka je zmanjševanje socialnih pravic oziroma pomoči beguncem. Tudi v tej zgodbi so najprej zgolj napovedi, da bodo na Danskem začeli »zaplenjati« premoženje pribežnikov, izzvale ogorčenje v liberalni zahodni javnosti in ponovne primerjave z najtemnejšimi časi, zdaj ko tudi druge domine uvajajo finančne destimulacije za zmanjševanje privlačnosti svojih držav za pribežnike, so takšni ukrepi postali del reševanja begunske krize.
Le zakaj bi se kdo uprl temu, da begunce po tem, ko so tihotapcem že plačali celo premoženje, da so lahko na edini – nezakonit – način prišli v EU, »izropajo« še njihovi gostitelji? Zakaj bi nasprotovali temu, da bi azilanti dobili trikrat manj denarja kakor »naši« brezposelni? Če bomo med cirkuško predstavo, ki jo imenujemo »brexit«, podlegli izsiljevanju Velike Britanije, bomo tako ali tako imeli že dve kategoriji državljanov Evropske unije. Če to lahko naredimo že svojim, potem res ni nobenega razloga, zakaj ne bi nekaj takšnega počeli še oziroma zlasti drugim, »tretji« kategoriji prebivalcev stare celine.
