Tretja os, zadnja skrb

Umeščanje cest v prostor – tako prostorsko načrtovanje in usklajevanje načrtov z uradnimi varuhi okolja, električarji, vodarji, arheologi, celo z ribiči in zaščitniki metuljev imenujejo uradniki in projektanti – ni mačji kašelj. Zamudno je tudi zaradi interesov gospodarstva, občin, okoljevarstvenikov in lastnikov njiv.

Toda porabiti deset let za to, da je mogoče pokazati nekaj deset kilometrov dokončno začrtane trase, ki med Avstrijo in Slovenijo v celoti meri 200 kilometrov, je lahko samo slovenska posebnost. Ne pozabimo. Gre šele za dve trasi odsekov, ne pa morda za gradbene projekte ali celo za začetek gradnje.

Nezadostno si zato zaslužijo vse vlade, ki bi se od leta 2004 morale ukvarjati s tretjo razvojno osjo, saj je nobena ni vrgla s seznama prednostnih razvojnih projektov Slovenije. Koliko potem šele traja, da izpeljejo kakšen manj pomemben nacionalni zalogaj?

Pa kritike ne letijo na prostorske načrtovalce in projektante. Ti preprosto niso dobili jasne in stalne politične spodbude, navodil, ukazov, če hočete.

Da ni denarja? No, za pomoč pri gradnji tretje razvojne osi Slovenija Evrope doslej niti zaprosila ni. Kljub temu da bi že dve, tri leta po prvih zamislih posamezne odseke lahko začela graditi. Če bi, bi ob izbruhu recesije tudi znatni del gradbeništva obvarovala pred propadom in ohranila veliko delovnih mest.

Kako torej razložiti tolikšno mencanje? Ni se mogoče izogniti vtisu, da se le nikomur ni ljubilo polniti svojih žepov z denarjem za neko cesto za napredek Koroške, Štajerske, Posavja in Dolenjske. Koga, razen državljanov iz naštetih pokrajin, pa to pri nas sploh zanima?