Tiskane izdaje
Nekatere starejše in zrelejše demokracije, kot so Velika Britanija, Francija in Nemčija, imajo zakonodajo, ki podpira transparentno delovanje nevladnih organizacij in jim daje enakovredni status v gospodarstvu, je pred kratkim v intervjuju za Delo dejala Alison Cairns, predsednica evropske mreže nevladnih organizacij ENNA. Preostali, vzhodni del celine pa jih, po njenih besedah, ne prepoznava kot enakopravne zasebnemu in javnemu sektorju, naklonjena jim ni niti zakonodaja.
Z njenimi besedami se najbrž strinja marsikdo iz tega tako imenovanega tretjega sektorja, ki ga tvori približno 26.000 organizacij z vsemi mogočimi dejavnostmi – med njimi je 1300 prostovoljnih gasilskih društev, 8000 športnih organizacij, 3700 kulturnih in umetniških, 600 upokojenskih, kakšna stotnija humanitarnih, združenja, ki pomagajo različnim skupinam bolnikov, lovci, ribiči in še kopica drugih. Le malo več kot desetina med njimi ima kakšnega zaposlenega, skupaj ima službo v tem sektorju manj kot 7500 posameznikov. To je bistveno manj, kot je povprečje v EU.
Poteza pristojnega ministrstva, da ciljno nameni 1,2 milijona evrov za subvencije zaposlitev v civilni družbi, kot je tudi po deset milijonov evrov, ki jih daje za programe javnih del, je dobra in jo nevladniki podpirajo, a to ni dovolj. Še vrsto vprašanj bi bilo treba urediti. Prostovoljstvo je sicer gonilna sila večine med njimi, a ne gre pozabiti, da mnoge opravljajo javno koristne naloge, ki jih država ne.
Pomoč tistim, ki so se iz takšnih ali drugačnih razlogov znašli na robu, integracija beguncev, opozarjanja na podnebne spremembe in okoljska tveganja, kulturne dejavnosti za ljubitelje in še vrsta dejavnosti se lahko zelo dolgo napajajo z entuziazmom, a so za dosledno in dobro delovanje, ki je v dobro družbe, nujne kakovostne zaposlitve, ki bodo sektorju dale dodano vrednost.
