Tiskane izdaje
Predlogi za hišno preiskavo, napisani na 150 straneh, da vzdržijo sodno presojo, trikratno zaslišanje prič in oškodovancev, bolni, a ne tako, da ne bi igrali košarke, za prihod na obravnavo ali odhod v zapor pa vendarle dovolj, premajhni poštni nabiralniki za oddajo sodnih pisanj, eno vprašanje, za sodne izvedence pa pet različnih mnenj, spreminjanje glavnih obravnav v bralne vaje in pritožbenih postopkov v model za vrnitev v prvotno stanje, je (lahko) podoba slovenskega kazenskega sodstva. Stvari smo, tako se velikokrat zdi, prignali do absurda, procesnih varoval je v kazenskih postopkih toliko, da smo postopke ubili. Dokazne standarde, razumevanje načel zakonitosti in neposrednosti smo – tudi ob razlagah ustavnega sodišča – pripeljali do točke, ko se zdi, da nam je kompas padel v morje.
Neprepustnost pravnega sistema v smislu, da smo vsi pred zakonom enaki, a očitno nismo, kar ob poudarjanju procesne pravičnosti priznava tudi najvišja sodna instanca, se meri po najodmevnejših zadevah. Še posebno tistih, v katere je vpletena elita: družbena, gospodarska, politična. A kako uspešni bodo ti postopki, je včasih odvisno tudi od tega, da policija, denimo pri preiskovanju bančne kriminalitete, kako banalno, nima ustrezne programske opreme za obdelavo in analizo obsežnih finančnih podatkov.
Občutku, da tako, kot je, marsikomu ustreza, se ni mogoče izogniti. V primerih pomembnih gospodarskih rabot so izpostavljeni tako levi kot desni. Ljubljansko okrožno sodišče kot tisto, ki se ukvarja z največ gospodarskimi prvokategorniki sumljivega slovesa, pravi, da je na robu kolapsa, saj brez dodatne, vsaj kadrovske injekcije, kratkoročno ne bo zmoglo. Vemo, da se bomo prihodnje leto – glede na to, da je letos volilno – spet spraševali enako: kdo bo prvi potonil. Pa bi lahko bilo drugače.
