Trgi hočejo socializem

Trgi nimajo ne obraza, ne imena, ne telefonske številke.

Objavljeno
23. april 2013 22.45
SLOVENIJA LJUBLJANA 22.03.2012 DRUZINSKI ZAKONIK FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika
Evropski politiki zadnje čase vse pogosteje uporabljajo popolnoma nelogično in zato pravzaprav zelo škodljivo frazo: »Poslati moramo ustrezne signale finančnim trgom!« Pred kakšnim poldrugim letom je te pogubne besede poslancem bundestaga namenila nemška kanclerka Angela Merkel, zdaj jih pogosto ponavlja tudi nova slovenska premierka Alenka Bratušek.

Toda zakaj finančnim trgom? Zakaj je treba koketirati s tistimi, ki so krizo pravzaprav zakuhali? Trge je treba preprosto obrzdati, jih grobo spomniti na osnove zdravega, etičnega in transparentnega poslovanja, pohlepne kapitalske špekulante pa čim prej spraviti za zapahe. Vlade in poslanci morajo signale zato pošiljati izključno svojim volivcem, prvim in glavnim žrtvam pokvarjenih in pohlepnih trgov. Ljudje namreč volijo politike in jih postavljajo na pomembne položaje, kjer naj bi delali izključno v njihovo korist. Trgov ne voli nihče, zato ne potrebujejo nikakršnih signalov. Po njih je treba predvsem z ustrezno regulativo, ki jih bo čim prej spravila v red in k pameti. In takšne instrumente Evropska unija kot gospodarski velikan zanesljivo ima.

Toda zakaj jih ne uporabi? Predvsem zato, ker se kljub izjemno ostri gospodarski krizi še vedno ni začelo resno razmišljati o naravi zdajšnjega kazino kapitalizma, ki je edini pravi krivec zanjo, in niti o tem, v katero smer bi moral naš razvoj. Povečalo se je celo zanikanje resnosti situacije. Zato je teza Walterja Benjamina, da je kapitalizem religija in da je tisti, ki vanjo ne verjame, hitro dojet kot heretik, danes še bolj aktualna kot kdaj prej. Politika namreč še vedno slepo verjame v logiko trga. Do njega se celo obnaša, kakor da bi šlo za živo bitje ...

To »živo bitje« da je zelo občutljivo in nagnjeno k paniki, svarijo. Zato mu je treba tudi nenehno pošiljati signale. A hkrati v isti sapi pozabljajo, da to »živo bitje« nima ne obraza, ne imena, ne telefonske številke, ne elektronskega naslova, pa mu vlade kljub temu slepo zaupajo, ga zasipajo z ljubeznijo in rešujejo za vsako ceno. Toda kako? Z državnim socializmom za banke (in trge) na robu zloma in z neoliberalizmom za navadne državljane, ki so se zaradi takšne uničujoče politike čez noč znašli na robu revščine.

Kapitalisti ustvarjajo svet izključno po svoji podobi, sta nekoč pisala že Marx in Engels. Vlade s svojimi varčevalnimi ukrepi zdaj rešujejo predvsem njih. Na račun socialno najšibkejših, ki jim grobo jemljejo še tisto, kar so jim prej dale. In pri tem nesramno trdijo, da za to sploh ni alternative. A takšni ukrepi pravzaprav zgolj poglabljajo krizo. Profesor Arne Heise iz Fundacije Friedrich-Ebert je že pred časom opozoril, da pretirano sekanje porabe ne rešuje problemov brezposelnosti, revščine, javne infrastrukture. Le prelaga jih v prihodnost, na kasnejši čas, toda takrat bo njihovo reševanje veliko dražje, socialna neenakost pa še veliko večja.

Na to opozarja tudi Mark Blyth v svoji najnovejši knjigi Austerity: The History of a Dangerous Idea. V njej pravi, da je zdajšnja kriza nastala predvsem zaradi pretiranega zaupanja, pretiranega kreditiranja in čezmerne porabe. Edino pravo zdravilo zato ni sekanje stroškov, kot so se tega besno lotili tudi v Janševi vladi, ampak predvsem znova več zaupanja, več kreditov (zdravim delom gospodarstva) in s tem tudi več porabe.