Tiskane izdaje
Ne le zaradi dejstva, da je Reiner, sicer dolgoletni član konservativne HDZ, iz žepa potegnil ustaško preteklost Hrvaške, saj se je tako imenoval hrvaški parlament tudi za časa Ante Pavelića, poglavarja fašistične satelitske NDH, ampak zaradi dejstva, da je to bil le eden od endehajevskih kamenčkov v mozaiku današnjega trenutka ene najrevnejših in najbolj zadolženih članic Evropske unije. To, da se zdajšnji hrvaški denar imenuje kuna, tako kot se je imenoval že za časa ustaške NDH, je tudi eden kamenček.
Na tej ogrlici domoljubja ni pozabljena niti nogometna tekma hrvaške reprezentance, ko je Josip Šimunić, takrat kapetan ekipe, po zmagi začel vzklikati ustaški pozdrav »Za dom«, na katerega so mu navijači s tribune odgovarjali »spremni«. Šimuniću je svetovna krovna nogometna organizacija zaradi neprimernega obnašanja in spodbujanja nestrpnosti izrekla visoko kazen. Svojega početja ni obžaloval, postal je celo pomočnik trenerja državne reprezentance. Na Hrvaškem ga častijo, le redki igralci na domačem političnem parketu so se obregnili ob njegovo poveličevanje ustaštva.
Beseda nacionalizem na Hrvaškem skoraj več ne obstaja in vse bolj izginja iz slovarja hrvaškega jezika. Zamenjuje jo domoljubje, ki je postalo sinonim za nacionalizem. Trgovci z novci so že zdavnaj pokupili velik del hrvaškega gospodarstva. Trgovci z domoljubjem zdaj kupujejo ideologijo.
Od preteklosti nikjer ni mogoče živeti in obsedenost z vprašanji preteklosti ne koristi prihodnosti nobene države in njenih državljanov. Res je, da družba nima prihodnosti, če ne odgovori na vprašanja iz preteklosti. In hrvaška družba je obremenjena in razdeljena prav zaradi nerešenih vprašanj iz preteklosti. Jasno je, da številne žrtve iz davne druge svetovne vojne in povojnega obdobja na Hrvaškem niso dobile zadoščenja v času Jugoslavije. Nato je sledila nova vojna, nove žrtve in razočaranja. Zato ni težko ugotoviti, da Hrvaška ponuja plodna tla za razprave o preteklosti. In tu nastopijo trgovci z domoljubjem, ki ga zlorabljajo za svoje političnooblastniške interese.
To, da bi hrvaška oblast, podobno kot to na Poljskem počne desna stranka Zakon in pravičnost, začela uvajati podobne vzorce oddaljevanja od EU, ni pričakovati, saj je obubožana država močno odvisna od EU in njenih fondov. Vendar zdajšnja hrvaška oblast že nakazuje, da bo nemara ubrala ideološko podobno pot kot Poljska. Navsezadnje gre predsednica Kolinda Grabar-Kitarović kaj kmalu na uradni obisk prav na Poljsko.
Hrvaška je ideološko globoko razdeljena država. Njeni deli pa še kar živijo zaprti v svojih ideoloških skrinjicah, polnih predsodkov, upajoč, da je mogoče gledati v preteklost in živeti od tega. Trgovci s hrvaškim domoljubjem pa še kar poudarjajo svoje primitivne argumente iz preteklosti. In prepričujejo vse, da je od tega mogoče celo živeti.
