Triumf na ruševinah

Asadu je uspelo osvojiti strateške ruševine, njegovi zavezniki pa so potrdili sposobnost projekcije moči.

Objavljeno
14. december 2016 17.02
Andrej Miholič
Andrej Miholič

Bitka za Alep je pri koncu. Nad razrušenim mestom, ki ga zaradi silovitosti spopadov in strateškega pomena imenujejo tudi Sirski Stalingrad, vihra vladna zastava. Posnetki v zadnjih tednih osvojenih sosesk razkrivajo grozljive posledice štirih let bojev, v katerih se je vojna sreča izmenično nagibala na eno in drugo stran.

Kaj je torej tehtnico na koncu nagnilo na stran režima Bašarja al Asada? Če smo nekoliko cinični, lahko ugotovimo, da so se sirskemu predsedniku zvezde postavile v idealno konstelacijo. Na svojo stran mu je uspelo pritegniti globalno (Rusija) in regionalno (Iran) silo, zagreti za demonstracijo svoje strateške moči v najbolj nemirni regiji sveta, obenem pa se je sklepna faza bitke za Alep odvila v času, ko sta se Asadu nenaklonjena igralca na strateški šahovnici ukvarjala sama s seboj – ZDA z menjavo gospodarja Bele hiše, Evropska unija pa s svojim razkrojem.

Tudi svetovna javnost je že zdavnaj postala neobčutljiva za trpljenje žrtev konflikta, ki se dogaja tako dolgo in tako daleč. Opozorila Združenih narodov in aktivistov na stotine, morda celo na tisoče izginulih zajetih moških in neselektivno pobijanje civilistov so izzvenela v prazno.

V teh okoliščinah je Asadov režim – kot se je izkazalo, upravičeno – začutil svojo priložnost in ob izdatni podpori ruskih letal in proiranskih milic pred mesecem dni krenil v odločilno ofenzivo na razrušeno mesto. To je zdaj v vladnih rokah, a pomembna osvojitev še ne napoveduje Asadove zmage v vojni. Njegovo šibkost je razkril hkratni boleč poraz, ki so ga prerazpotegnjene vladne sile doživele v Palmiri, kjer je Islamska država dobesedno pometla z njihovimi obrambnimi linijami.

Kdo je torej pravi zmagovalec bitke za Alep, ki naj bi odločila vojno v Siriji? Asad, ki triumfira na impozantnem kupu alepskih ruševin, ali njegovi tuji sponzorji, ki so dokazali, da v vojnah prek posrednikov, v strateških igrah za največje, (še vedno) nekaj pomenijo?