Največji evropski dolžnik se je vendarle izognil grozeči možnosti, da bi ga tudi formalno vrnili v 19. stoletje.
Nemčija je namreč odstopila od zahteve, naj Grčiji od zunaj vsilijo komisarja, ki bi imel pravico spreminjati državni proračun in z vetom preprečevati njegovo sprejetje. Zahteva je v Atenah seveda povzročila izbruh besa, ki je obudil izraze iz druge svetovne vojne, kakršen je gauleiter; gre za naziv najvišjega funkcionarja, odgovornega za dele okupiranih držav.
Grčija, ki je polovico svojega obstoja po osvoboditvi v 19. stoletju preživela v bankrotu (če naj verjamemo avtorjem, kakršna sta ekonomista Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart), je lahko iz tega zgodovinskega razloga še dodatno prizadeta. Pravzaprav ima več takih razlogov. Ker ni mogla poravnati takratnih dolgov, je bila leta 1837 prisiljena za kralja sprejeti nemškega aristokrata, proti koncu stoletja (1897) pa je zaradi prevelike zadolženosti prišla celo pod nekakšno prisilno upravo.
Zaradi ideje v slogu 19. stoletja, ko so upniške evropske države pošiljale topnjače, da so latinskoameriške dolžnike kar z obstreljevanjem venezuelskih letovišč spomnile, da je treba izposojeno vrniti, te dni niso bili zgroženi samo Grki. Nekateri komentatorji so bili začudeni, zakaj je sploh treba načenjati to vprašanje, ko pa ima trojka, ki se v imenu upnikov pogaja v Atenah, že zdaj v rokah dovolj težko gorjačo. Drugi so se spraševali, ali se za tolikšno ravnodušnostjo do čustev neke nacije skrivajo še kakšni drugi nameni. Našli so se tudi taki, ki so se spomnili, da se je podoben vihar dvignil tudi na Irskem, ko je prišlo na dan, da so osnutek državnega proračuna dobili prej nemški kot irski poslanci. Karkoli je že bilo v ozadju, predloga na sestanku vodilnih funkcionarjev prejšnji teden v Bruslju niso ponovno dali na dnevni red, najbrž zato, ker tudi v tem klubu ni mogoče zbrati večine za idejo, da je treba nesrečnega dolžnika ne le kaznovati, temveč tudi poniževati.
Bruseljsko srečanje na vrhu se je, kot vemo, končalo s prevlado doktrine in politike varčevanja, po kateri se članice (za zdaj 25 od 27) zavezujejo, da v času celotnega gospodarskega cikla, to je vzpona in padca skupaj, ne bodo dovolile proračunskega primanjkljaja, večjega od pol odstotka družbenega proizvoda.
Brez dvoma najkrajši in morda najpravilnejši opis izida tega srečanja je objavil vodilni ameriški dnevnik, ki pravi približno takole: evropski voditelji so sklenili pakt, ki jim prepoveduje, da bi se recesiji postavili po robu s fiskalnimi spodbudami.
Te doktrine in politike ni več mogoče opravičevati s tem, da bo ravno odrekanje povrnilo zaupanje tržnih dejavnikov in bo temu sledilo hitro okrevanje (kot med drugimi trdi Jean-Claude Trichet, še pred kratkim predsednik ECB v Frankfurtu). Kako nadaljevati s takimi pojasnili in obljubami, ko pa so se glavni protagonisti (Velika Britanija) ali izvajalci te politike pogreznili v recesijo (IMF za leta 2012 računa s padcem družbenega proizvoda na evrskem območju za pol odstotka, in to ob zaostritvi recesije v Italiji in Španiji, stagnaciji Nemčije in Francije itd.).
Zato se namesto gesla ekspanzivno odrekanje (ki zveni kot contradictio in adjecto, kar tudi je) ponuja nova obrazložitev, po kateri je sprejetje takega sporazuma način, na katerega bodo odpravili odpor Berlina proti aktivnejši vlogi »tiskarne evrov« v omejevanju krize in proti občutnejšemu povečanju evropskega reševalnega sklada. Kaže, da je v tem vendarle nekaj več od cinizma, kar se vidi po ravnanju »tiskarne evrov« v Frankfurtu, ki je brez še dovčerajšnjih protestov iz Berlina banke zasula z obilico ugodnih posojil (na tri leta in za obresti v višini enega odstotka). Novi prvi mož se še naprej drži retorike, ki jo v Berlinu radi slišijo, v službi pa dela isto kot druge pomembne tiskarne denarja v Washingtonu, Londonu, Tokiu itd. Komentatorji soglašajo, da je tiskarna evrov s tem, vsaj za nekaj časa, preprečila evropski bančni infarkt. Soglašajo tudi, da so ti ukrepi izboljšali ozračje, najprej v Davosu in pozneje še na evropskem vrhu Bruslju.
Toda poleg nemških in nekaterih drugih ekonomistov je malo takih, ki ploskajo na tem vrhu sklenjenemu sporazumu. Pri tem ni pomemben spor, ki je izbruhnil med sklepanjem zelo podobnega sporazuma v Maastrichtu v zvezi z vprašanji, ali je ali ni smiselno že vnaprej tako zvezati roke ekonomski politiki, ali je treba razlikovati med primanjkljaji državnih blagajn, nastalih zaradi investicij, itd. Tokrat je glavni problem to, da ta sporazum, dober ali pomanjkljiv, to ni pomembno, na noben način ne vpliva na krizo evrskega območja.
Trgi to nenehno kažejo, saj je vsak pozitiven odziv (cenejše zadolževanje Italije in Španije) odgovor na poteze Evropske centralne banke v Frankfurtu, bruseljski sklepi pa nanje niso naredili vtisa, najverjetneje zato, ker sedanje krize niti ne zadevajo. Po tako paničnem in ostrem prepričevanju Berlina se je pred bruseljskim zasedanjem na trgih pojavilo upanje, da bodo priprave na ustanovitev novega, precej večjega stalnega evropskega reševalnega sklada zdaj stekle veliko hitreje. Nič od tega se ni zgodilo, tisti pa, ki to spremljajo, zdaj ugotavljajo, da so ostali Nemci v tej zadevi popolnoma osamljeni. Vsaj v tej točki je, kot je videti, razpadel znameniti tandem »Merkozi«, ki zdaj menda složno upravlja evro. Takole pravi francoski zunanji minister: Večji ko bo reševalni sklad, manj denarja bo šlo za obrambo ogroženih držav. Trditev zveni kot nekaj očitnega. Če hočejo države odpraviti špekulacije na trgu, imajo največ možnosti za uspeh, če bodo uporabile najtežje topništvo, če pa bodo pri tem omahovale, se bodo na trgih stave proti ranljivim državam nadaljevale.
Nemci to vprašanje povezujejo s fiskalno disciplino. Več ko bo denarja v reševalnem skladu, manj bodo države, pravi nemško zunanje ministrstvo, motivirane za reforme in za to, da naredijo red v svojih blagajnah.
Ob takem stališču, če se ne bo spremenilo, je vprašanje, ali bo IMF lahko zbral toliko dodatnega denarja za intervencije, kolikor bi ga zaradi krize po njegovem mnenju nujno moral. Z različnih strani je namreč vse pogosteje slišati, da je od zelo bogate Evropske unije malodane nemoralno, da za lastno krizo ne naredi toliko, kolikor bi lahko, hkrati pa pričakuje rešitev od neprimerno revnejših. Celo London pogojuje večji prispevek Mednarodnemu denarnemu skladu s povečanjem evropskega reševalnega sklada. Vsa ta natezanja, kot kaže, že vplivajo, in to negativno, na prodajo obveznic sklada oziroma na povečevanje njegove sposobnosti za posredovanje. Podatki kažejo, da so nakupi novih emisij teh vrednostnih papirjev, ki jih kupujejo azijske centralne banke, s 54 (junija 2011) padli na 17 odstotkov oziroma, januarja 2012, na komaj 12 odstotkov.
Pred tem je bilo ozračje strahu jasno zaznavno v Davosu, na konferenci svetovne gospodarske elite, kar so nekateri jasno izrazili, denimo premier Hongkonga, ki je za TV-mrežo CNN izjavil, da ga še nikoli v življenju ni bilo tako strah kot zdaj. Drugi so to izrazili z ukrepi, ki mejijo na dejanja, storjena v paniki. Na primer vodstvo tiskarne dolarjev je objavilo, da bo obresti ohranjalo v bližini ničle leto dni dlje, kot je napovedalo prej, to je do konca leta 2014. Mimogrede, to bo kar šest let z ničodstotno obrestno mero. Še pred kratkim bi bilo to nekaj nepredstavljivega.
Upravičeno ali ne, glavni razlog za strah je mogoče videti v rezultatih najnovejših analiz ameriškega Nacionalnega inštituta za ekonomske raziskave. Primerjave recesij iz sedemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja s sedanjo so namreč porazne. V prvi od obeh se je proizvodnja zmanjšala za štiri odstotke, v naslednjih treh letih pa si je gospodarstvo popolnoma opomoglo. V recesiji iz devetdesetih let je potrebovalo štiri leta, da si je opomoglo od izgube šestih odstotkov družbenega proizvoda. Štiri leta po začetku sedanje recesije, v kateri smo izgubili sedem odstotkov družbenega proizvoda, pa je svetloba na koncu predora komaj zaznavna in družbeni proizvod je še vedno štiri odstotke pod tistim pred začetkom recesije. Poleg vsega tudi ni olajšanja glede dramatičnega vprašanja, kaj bo z gospodarstvi, ko bo eksplodirala tempirana bomba dolžniške krize na območju evra.
Nič čudnega torej, da bruseljski sporazum o strožjem ravnanju in svetlejši prihodnosti državnih blagajn skoraj na nikogar ni naredil posebnega vtisa.
Foto: Michael Buholzer/Reuters