Trpljenje starega Junckerja

Hrvaška nima nerešenih meja le s Slovenijo, ampak tudi s Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Črno goro.
Objavljeno
18. februar 2018 21.48
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Evropska komisija je nedavno objavila strategijo »za verodostojno širitveno perspektivo in okrepljeno sodelovanje EU z Zahodnim Balkanom«. Izjave predsednika Jean-Clauda Junckerja na münchenski varnostni konferenci pa kažejo, kako skrb zbujajoče so lahko nekatere predpostavke sprejemanja preostalih držav nekdanje Jugoslavije in Albanije v evropsko družino miru in blaginje. Vztrajanje pri predhodni rešitvi obmejnih vprašanj je na prvi pogled razumno, v balkanski praksi pa lahko tistim, ki se že zdaj ne držijo dogovorov, da še več možnosti za izsiljevanje.

Gre seveda predvsem za Hrvaško, ki ne priznava razsodbe arbitražnega sodišča o meji s Slovenijo, pa čeprav je med vstopanjem v Evropsko unijo obljubila, da jo bo spoštovala. Zato ni res, da se vpleteni strani ne moreta sporazumeti o načinu uresničevanja arbitražne razsodbe, kot pravi Juncker, njegovo vztrajanje (in vse evropske komisije), naj zahodnobalkanske države svoje obmejne spore uredijo, še preden se včlanijo v EU, pa lahko prinese prav tisto, kar si nikakor ne želi na »zelo kompliciranem, zelo občutljivem« območju Zahodnega Balkana: uvažanje nestabilnosti s tega območja v EU. Hrvaška nima nerešenih meja le s Slovenijo, ampak tudi s Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Črno goro.

Če naj torej krovna evropska organizacija izvaža stabilnost na Zahodni Balkan, bi bilo treba v Bruslju napeti vse sile za obojestransko spoštovanje arbitražne razsodbe. Juncker, ki poudarja, da zaradi spora med Slovenijo in Hrvaško »trpi«, se boji, da lahko »čez noč« spet doživimo konflikte kot na začetku devetdesetih let minulega stoletja, v Piranskem zalivu in drugod pa je na tehtnici tudi pravna država Evropske unije. S takšnimi vlogami se ne gre igrati.