Tiskane izdaje
Ameriški volivci so besni na politično elito. Občutek imajo, da je izdala njihovo zaupanje in dopustila umiranje ameriških sanj o uspehu, ki čaka delovne in podjetne. Nezadovoljstvo izražajo na različne načine.
Na levici derejo na shode Bernieja Sandersa, ki sam sebe imenuje demokratični socialist. Na naši strani oceana bi njegove zamisli veljale za nevznemirljive, za številne Američane pa je utelešenje rdečega terorja. Jezni so tudi na desnici, revni beli podeželski delavci, naveličani milijarderjev, ki z upravljanjem vrha republikanske stranke branijo svoje privilegije, so za strelovod svojih frustracij izbrali bahavega, skrajno žaljivega in ignorantskega − milijarderja. Konservativni analitiki so odkrili trumpenproletariat, ki se ne zmeni za partijske vrednote, ampak je omamljen z zvezdniško avreolo in skrajnim populizmom Trumpa. V njihovih očeh je upornik proti diktaturi elite, ponuja jim ponoven dvig Amerike, izganja imigrante, želi obdavčiti neznosne zaslužke Wall Streeta, brani pokojnine in napada prostotrgovinske sporazume.
Njegova kombinacija opozarjanja na nevarnosti, ki jih prinašajo (nekateri) tujci, ter obljube o pravičnejši družbi za prave državljane močno spominja na nacionalni socializem, cepljen na ameriške sanje. Pri čemer na grozo konservativnih krogov poletna romanca vse bolj prerašča v možnost, da bi v gneči kandidatov na desnici Trump morda na koncu nabral celo dovolj glasov za predsedniško nominacijo.
Trumpov šov je hkrati skazil načrte republikanskih strategov, da se njihov predvolilni avtobus ne bi odpeljal preveč na desno. Nenadoma bi vsi gradili zidove na meji z Mehiko. Nihče pa si ne drzne priznati, da je zamisel o izgonu enajstih milijonov nedokumentiranih priseljencev moralna izprijenost, raje omenjajo prevelike stroške. Napadi na organizacijo Planned Parenthood, ki skrbi za zdravje žensk, v manjši meri pa opravlja tudi splave, spominja na versko blaznost srednjeveške inkvizicije.
Razprava o zunanji politiki je skoraj grozljiva, po polomu militarističnega neokonservativizma se je zdelo, da bodo ZDA poskušale svet urejati predvsem z diplomacijo (in nekaj prepričevalne moči brezpilotnih letal). Toda nenadoma republikanski kandidati tekmujejo, kdo bo večji jastreb, in poskušajo preseči drug drugega v tem, s kakšno ostrino bi se lotili svojih nasprotnikov. Njihova strategija za varnejši svet sta razveljavitev sporazuma z Iranom in zmerjanje ruskega predsednika Putina z gangsterjem.
Verjetno slednje ni daleč od resnice, a poniževanje sogovornika pred morebitnim prihodom v Belo hišo se ne zdi zmagovalna strategija. Podobno kot ne obljube o rednih ostrih vojaških vajah na Baltiku. Ob sedanjem besedičenju desnice se celo George Bush mlajši zdi skoraj resen politik.
