Trumpov svet

Če ne bi bil položaj v svetu tako resen, bi bilo skorajda smešno gledati parado evropskih voditeljev, ki je v Berlin prihitela na srečanje z ameriškim predsednikom. Barack Obama je res karizmatičen politik, a že na pol poti iz Bele hiše. Voditelji Francije, Italije in Španije ter celo britanska premierka, ki pred svojimi brexitovci res ne bi smela kazati tolikšne bližine do kolegov iz EU, so najbrž prihiteli zato, da bi čim več izvedeli o Obamovem nasledniku. Lahko jih je razumeti, saj nekateri idejam Donalda Trumpa pripisujejo kar sposobnost uničenja svetovnega gospodarstva in še mirovne ureditve po hladni vojni za povrhu.

Pri tem pa Obama o milijarderju, spremenjenem v politika, najbrž ne ve veliko več od drugih. V Beli hiši sta se doslej srečala le za dobro uro, pred tem sta se v predvolilni kampanji obstreljevala s strupenimi in pogosto pretiranimi izjavami. Tako kmalu po zmagi na volitvah najbrž celo sam »The Donald« še ne ve natančno, kako bo ukrepal v kriznih situacijah, zato bi bilo veliko bolje premisliti vzroke njegove zmage, in to brez vihanja nosu ali elitizma. Trumpovim volivcem se ni zmešalo in mnogih med njimi ni mogoče obtoževati rasizma in ksenofobije, saj so na prejšnjih dveh volitvah volili večinoma prav Obamo. Morda bi jim kazalo verjeti, da od politikov zahtevajo samo, naj Ameriko naredijo »great again«, takšno torej, ki omogoča zgodovinske ameriške sanje o boljšem življenju za vse, ki so pripravljeni na trdo delo in inovativnost. Nočejo sociale, hočejo človeško in delovno dostojanstvo.

Vprašanje je, ali lahko za to poskrbi Donald Trump. Na sedanji stopnji razvoja ne gre več za vračanje starih delovnih mest, ampak za prilagajanje novim, saj najbrž nihče ne bo mogel ustaviti prihajajočega se pohoda robotizacije. Zanesljivo pa lahko rečemo, da ameriška »malaise«, kot pravi Helmut K. Anheier iz berlinske ustanove Hertie School of Governance, ni samo ameriška, sicer Britanci ne bi bili izbrali brexita, v Franciji, Italiji in celo Nemčiji pa na vrata sredinskih politikov ne bi trkali nacionalisti. Prav primer Nemčije kaže, kako težko je uravnavati gospodarsko odprtost in socialno varstvo tistih, ki v globaliziranem gospodarstvu še niso konkurenčni: ravno ko so Nemci mislili, da so s svojimi reformami trga delovne sile rešili uganko, so na vrata dobili milijon in več beguncev iz sosednjih držav tuje vere in tujih običajev. Tako kot Marine Le Pen v Franciji zaradi njih pridobiva Frauke Petry iz Alternative za Nemčijo.

Berlinski slavljenec Barack Obama pri tem ni brez krivde, in to ne le zato, ker je doma tudi sam verjel, da bo zadostovalo prerazdeljevanje bogastva. V tujini so ZDA tudi pod njegovim nadzorom Bližnji vzhod prepustile kaosu, teroristom in avtokratom, v Siriji pod patronatom Rusije, ki tudi drugje učinkovito izziva Zahod. Stotisoči, ki so doma izgubili vsako upanje, so se odpravili na pot proti Evropi in ob skrb vzbujajočem razvoju na območju je iluzija verjeti, da bodo kar tako odnehali. Nasprotno, radi bi jim sledili milijoni Afričanov. S svojim deležem krivde za takšen razvoj bi se morala spoprijeti tudi Evropa. Svet postaja vse nevarnejši, prebivalci stare celine pa se še vedno obnašajo, kakor da se Francis Fukuyama s svojo napovedjo konca zgodovine ne bi vsaj na srednji rok kapitalno zmotil.