Tiskane izdaje
Američani in z njimi ves svet se počasi navajajo, da v Beli hiši sedi jeznoriti tretješolec, ki zaradi televizije nikoli ni imel v rokah knjige. Nedavni intervju Donalda Trumpa za tiskovno agencijo AP je mučno branje, prežeto z biseri, kot je obljuba »o super-duper, višjem zidu z boljšim, boljšim varovanjem in vsem drugim«. Ali pa prek svojega predsedniškega ozvočenja, družbenega omrežja twitter, pošilja skrivnostna sporočila: »Sčasoma, toda pozneje, da bomo lahko začeli bolj zgodaj, bo Mehika plačala, v nekakšni obliki, nujno potreben obmejni zid.« Po besedah znamenitega pisatelja Philipa Rotha »ignorantski prevarant … premore besednjak 77 besed«.
Dogodivščina s podobno preprostim predsednikom, Georgeem Bushem ml., še ne tako daleč nazaj se sicer ni končala ravno najbolje, kar še posebno velja za Mezopotamijo, ki jo je iz zibelke civilizacije dokončno zatolkel v njen grob. Toda Trump ni prvi politik, deležen ne ravno bleščeče ocene psihiatrov, videli smo že vlade, ki so delovale kljub valu škandalov in nenehnih obtožb o kršitvah etičnih meril. Za zdaj zlahka preživlja tudi preiskave o morebitnem sodelovanju s Kremljem, čeprav bi dokaz za njihovo resničnost vse druge ameriške afere v trenutku spremenil v neškodljive podeželske veseloigre.
Ščiti ga strankarska lojalnost, zaradi katere številni kongresniki na desnici škripajo z zobmi, a ga vseeno podpirajo. Poleg tega pa vedno obstaja upanje, da bo preostalih 1361 dni prineslo zasuk k normalnosti, saj konec koncev Trump ni predan ideolog, kot je ugotovil slavni Noam Chomsky, njegova edina ideologija je »jaz«. Če bo gospodarstvo cvetelo, mu bodo Američani oprostili še kaj več. Toda tudi ob najboljšem razpletu bo za vedno ostala Trumpova dediščina, normalizacija vulgarnega populizma kot povsem resne možnosti, da se tudi največji klovni vzpnejo na vrh sveta.
