Tiskane izdaje
Do Avstrijcev smo imeli Slovenci vedno nekoliko ambivalenten odnos. Po eni strani smo jim zavidali višji standard, urejene ceste in še v jugoslovanskih časih polne trgovine. Po drugi smo se zmrdovali nad njimi kot vase zagledanimi hribovci, ki govorijo čudaška narečja, takšna, da jih še človek, vešč nemščine, težko ali sploh ne razume. Pa seveda, marsikdo jim je zameril, da so nam odškrnili velik del narodnega ozemlja. Tudi kakšen del, kjer imajo zdaj imenitna smučišča.
A takšni predsodki bi bili pač običajna sosedska folklora, če ne bi imeli globlje podstati. Globlja podstat pa je, da Avstrija, v nasprotju z Nemčijo, ni nikoli opravila s svojo temno zgodovino prve polovice 20. stoletja. Takrat je z napovedjo vojne Srbiji začela prvo svetovno vojno in njene gore list je bil Adolf Hitler, ki je zakuhal drugo svetovno vojno. Čeprav se je Avstrija svojemu sinu, ko je postal nemški firer, pridružila rade volje, ni nikoli hotela prevzeti svojega deleža odgovornosti pri največji moriji v zgodovini. S tem, da se je razglasila za žrtev nacizma, je podobna Italiji, ki se je odgovornosti za drugo vojno z značilno latinsko lokavostjo celo povsem izmaknila.
Ker ni razčistila s preteklostjo, je bila Avstrija v vseh povojnih desetletjih vir zatohlega nemškega nacionalizma. Njegov najbolj značilni predstavnik je bil koroški deželni glavar Jörg Haider, ki se je pred osmimi leti z avtomobilom popolnoma pijan raztreščil v Kotmari vasi blizu Celovca. Njegovi svobodnjaki – pred smrtjo je stranko sicer zapustil – so zdaj najbolj priljubljena avstrijska stranka in njihov kandidat Norbert Hofer ima vse možnosti, da v nedeljo postane avstrijski predsednik. Kakor radi poudarjajo tuji mediji, bi lahko postal prvi skrajni desničar novega kova na čelu kakšne demokratične države zahodnega tipa.
Med Hoferjem in Hofburgom, sedežem avstrijskih predsednikov, stoji samo še uradno neodvisni kandidat Alexander Van der Bellen, ki povsem jasno izvira iz levičarske zelene stranke. Avstrijske predsedniške volitve so sicer prava šlamastika, saj trajajo že od konca aprila. Čeprav bi morali novega predsednika izbrati najpozneje 22. maja, v drugem krogu, ko je z minimalno prednostjo zmagal Van der Bellen, se bodo – najbrž – končale 4. decembra. Tako dolgo je namreč trajalo, da so razrešili najprej zaplet s štetjem glasovnic v drugem krogu – na koncu so ga razveljavili – in potem še z lepilom na kuvertah za glasovanje po pošti, zaradi česar so drugi krog še prestavili.
Hofer ima po večini raziskav javnega mnenja prednost pred Van der Bellnom. Vendar so razlike tako majhne, da si nihče ne upa napovedati izida, posebno po zadnjih britanskih in ameriških izkušnjah. Vsekakor pa izvolitev Donalda Trumpa za ameriškega predsednika koristi Hoferju, saj je do skoraj vseh sovražna govorica postala sprejemljiva; pri tem je treba priznati, da je Hofer celo malo bolj uglajen od robatega bodočega ameriškega predsednika.
Je pa še ena podrobnost. Ob ameriških volitvah se je veliko govorilo, kdo je izvolil Trumpa. Saj veste, jezni beli možje, ki jim je globalizacija odnesla dobro plačane službe v industriji. Veliko premalo pa se je govorilo o tem, da je Trump dobil precej manj glasov kot protikandidatka in bi v vsakem normalnem političnem sistemu – se pravi brez elektorjev – izgubil. Poleg tega Trumpa niso izvolili tisti, ki so volili zanj, ampak tisti, ki niso šli volit. Udeležba na zadnjih volitvah je bila precej nižja kot na predzadnjih in najnižja v zadnjih dveh desetletjih. Trumpa so izvolili milijoni volivcev Bernieja Sandersa, saj svojih glasov niso hoteli dati varovanki in varovalki kapitala Hillary Clinton. Zato so ostali doma.
To se v Avstriji ne bo zgodilo. Razveljavljenega drugega kroga predsedniških volitev so se udeležile skoraj tri četrtine volivcev. Če bo v nedeljo zmagal Hofer, ne bo zaradi tistih, ki ne bodo volili njegovega nasprotnika, ampak zaradi volivcev, ki ga bodo dejansko hoteli za predsednika.
