Tiskane izdaje
Dolgo časa smo hoteli verjeti ideji zunanjepolitičnih krogov Trumpove administracije, da Bela hiša vsakega ameriškega predsednika, kakršen koli že je, sčasoma »normalizira«. V pol leta na oblasti je bilo pri aktualnem stanovalcu »normalnost« opaziti kvečjemu v kakem posamičnem, bežnem trenutku. Donald Trump ostaja nepredvidljiv, to je očitno njegova taktika. Nima nobene zunanjepolitične strategije in je verjetno tudi ne bo imel, ima pa instinkt.
Smo pri vprašanju, kako hitro lahko zabrede v novo vojno oziroma ali Združene države niso grožnja ne samo samim sebi, temveč tudi svetovnemu miru; so ZDA še vedno »nepogrešljiva« sila in »izjemna« nacija, kot so nekdaj bile; in sploh, kaj je z ameriško vlogo v svetu in mednarodnem sistemu, ki se je zelo spremenil. Ameriški akademik Robert Keohane, verjetno eden od dveh, treh najvplivnejših teoretikov mednarodnih odnosov, pravi, da sta Trump in brexit fenomena, ki odražata zlom družbene pogodbe v sredici liberalne demokracije.
Nevarne ideje
Vsaka administracija potrebuje čas, da postavi svojo ekipo in začrta strateške naloge; vsaka tudi pritiska s svojo agendo, se tu in tam spopade z mediji in se sprička z lastno birokracijo. Toda praviloma dlje ne gre. Ukvarjanje s Trumpovo garnituro pa kaže povsem novo politično krajino: vsebuje malo normalnosti in veliko nepredvidljivosti, nekompetentnih ravnanj, celo nevarnih potez. Ameriko in svet zdaj zaposluje vprašanje, ali se bo z odhodom Steva Bannona kaj spremenilo, poslovil se je vendar prvi in glavni svetovalec Donalda Trumpa, njegov nacionalizem in rasizem sta bila razvpita. In vendar je očitno zelo jasno, da se nekatere stvari ne bodo spremenile. Svet, v katerem živimo, pa je medtem postal zelo nevaren.
Predsednik najmočnejše države na svetu je poleti stopnjeval jedrsko napetost s Severno Korejo, zagrozil voditelju Kim Džong Unu, pri čemer ni dvoma, da noben spopad, nobena vojna na Korejskem polotoku ne bi ostala regionalno omejena. Obenem je z vojaško akcijo žugal Venezueli in doma relativiziral neonaciste in belopolte ekstremiste. Vzkipljivost in napadalnost na mednarodnem in notranjepolitičnem prizorišču se hranita druga z drugo, se spodbujata in zlovešče prelivata, poglabljajo se mednarodne krize in svetovni konflikti. Gledamo kaos, amaterizem in »edinstveno nevarnost«, je pred kratkim pisal Foreign Affairs, problematiziral je vprašanja, ali lahko predsednik zakoraka v vojno, ali se Združene države pomikajo nazaj in ameriška demokracija ni več varna.
Fantazija
Še posebej zlovešči so zunanjepolitični izzivi, predvsem s Severno Korejo. Dolgoletna ameriška politika sankcij ni bila uspešna, med zdajšnjimi opcijami sta dve, diplomacija in vojaška intervencija. Ta, zadnja možnost pomeni skok v neznano, povezan z morebitnimi uničujočimi posledicami, nemogoče je napovedati, kako bi se odzvala severnokorejska stran, je pred kratkim pisal Richard Haas, predsednik vplivne institucije Council On Foregn Relations. Za vsak dogovor s Severno Korejo so ključni pritisk Kitajske in zato dobri ameriško-kitajski odnosi. Kar pa zadeva same odnose ZDA s Pekingom, se bo Kitajska verjetno še nekaj časa posvečala predvsem svoji notranji politiki in zaradi lastne nacionalne varnosti bi ji moral Washington to dopustiti, nadalje komentira Haas, ter je ne vznemirjati s kakšnokoli krizo.
Toda Trumpov prenapeti osebni slog in politika konfrontacije vsiljujeta razmisleke o novi korejski vojni. Philip Gordon, ki je bil v času Obamove administracije zunanjepolitični svetovalec v Beli hiši, v FA pod naslovom Vizija Trumpove vojne povzema minuli kontekst dogajanj na Korejskem polotoku in ga prepleta s fikcijo. Postavlja nas v december 2018 in čas povračilnega napada Severne Koreje na cilje v Seulu, »ubitih je na tisoče, morda celo desettisoče ljudi; prezgodaj je, da bi pravzaprav vedeli, koliko«. Njegovo pisanje zveni mračno: »Washington je ob svojem preventivnem napadu pričakoval nekakšen odgovor ... toda le redki so mislili, da bo šla Severna Koreja tako daleč, da bi z napadom na Južno Korejo tvegala lastno uničenje. Kako je prišlo do tega?«
Pisec končuje v enakem slogu: »Morda ima Trump prav, da bodo velikansko vojaško stopnjevanje moči, sloves nepredvidljivosti, slog pogajanj z visokimi vložki in vsakršno zavračanje kompromisa prepričali druge države, da sprejmejo koncesije, zaradi katerih bodo ZDA postale varne, uspešne in spet velike. Toda morda se moti.«
Nepogrešljiva država
Njegova zmaga na volitvah leta 2016 je pomenila docela novo okoliščino za globalno vlogo Združenih držav v svetu in terja enega najbolj temeljnih razmislekov te vrste po drugi svetovni vojni. Najmočnejša država na svetu prevprašuje mednarodno ureditev, ki je trajala 70 let in ki jo je bila ustvarila, Trumpove ideje in vzgibi so uperjeni proti vsemu, kar je določalo mednarodni red po letu 1945. Vsi povojni predsedniki so imeli prosto trgovino za glavno ameriško dobrino, petinštirideseti postavlja pod vprašaj dobesedno vse.
V času, ko je bil v Beli hiši George W. Bush – skoraj smo že pozabili, kako slab predsednik je bil – je Robert Zoellick, tedanji namestnik ameriške zunanje ministrice, označil položaj Kitajske v mednarodnem sistemu oziroma tisto, kar bi si Združene države od azijske velikanke želele, kot ravnanje »odgovornega delničarja«. To zadnje je uporabna teminologija tudi za današnje ZDA, Trumpova Amerika je pozabila, kaj pomeni odgovorno ravnanje v mednarodnem sistemu.
Poraja se vprašanje, ali Združene države še veljajo za »nepogrešljivo državo«. Ta koncept je bil dejansko stanje stvari, kot sta ga promovirala Churchill in Truman v štiridesetih letih preteklega stoletja, morda je veljal tudi še v devetdesetih letih, ko je o tem govorila zunanja ministrica Madeleine Albright. Toda ne velja več v današnjem hiperpovezanem svetu. O tem v Foreign Affairs piše Tim Kaine, demokratski senator, in omenja idejo ameriške izjemnosti, ki se je sčasoma izrodila v prepričanje, da so ZDA izvzete iz pravil, ki jih morajo upoštevati vsi drugi. Analizira, kako velika neumnost je ameriško odrekanje vodilni vlogi, namesto tega bi si morala država prizadevati za ponovno pozicioniranje na vrhu svetovne piramide, in sicer z zgledom demokracije.
A globalno zaupanje v Združene države v svetu pojema. Čeprav so pomembne tudi druge reči, si svetovna javnost mnenje o Ameriki ustvarja predvsem glede na predsednika in njegovo zunanjo politiko. Trump je na oblasti samo pol leta, in vendar so se percepcije mednarodne javnosti močno spremenile.
Predsednik in generali
In nazadnje smo spet pri problematiki militariziranega globalnega vodenja, ki je stalnica ameriške politike, v primeru aktualnega ameriškega predsednika jo svet opazuje z nepopisno zaskrbljenostjo. Trump je ključe aparata za nacionalno varnost izročil najprej generalom, omenja v London Review of Books Andrew Bacevich, ameriški zgodovinar in pisec številnih knjig o varnostnih temah in vojaški zgodovini.
Številne položaje v svetu za nacionalno varnost zasedajo aktivni oziroma upokojeni karierni vojaški uradniki, to je naposled tudi sam svetovalec za nacionalno varnost McMaster. Isto velja za obrambnega ministra in za ministra za domovinsko varnost. Ne ostane nam drugega, tako omenjeni Bacevich, sicer znan kot veteran iz Vietnama, kot da nadaljni potek opazujemo z mešanico radovednosti, skrbi in obupa.
