Tiskane izdaje
Med vsemi brazilskimi mesti, ki gostijo jubilejni 20. mundial, je prav formalna metropola morda najmanj »brazilska«. Brasilia se ne more primerjati z amazonskim Manausom, ali nočnim življenjem v raznolikih São Paulu ali Portu Alegreju. V primerjavi z večino brazilskih mest deluje še najbolj evropska. Glede na relativno mladost mesta, ki so ga zgradili le zato, da so sedež države preselili iz Ria de Janeira, ne premore niti »klasičnih« znamenitosti. Le nekaj resda edinstvene, sodobne arhitekture in umetno jezero z ogromno marino, če bi Brasilio opisali zelo pavšalno.
Zato pa ima med vsemi največ nakupovalnih središč, samo okrog hotelskega sektorja ležijo tri najsodobnejša, v katerih je možno najti najdražje svetovne blagovne znamke, v krogu dveh kilometrov stojijo še tri. V enega od njih vas vabi 30 izbranih okusov različnih svetovnih kuhinj, in dobrih 200 trgovin, ki so obkrožene s številnimi različnimi lokali. V teh središčih je vseskozi živahno. Pravi živžav pa vlada na odprtih, toda urejenih tržnicah, kot je bolšji trg ob televizijskem stolpu, kjer se ob večerih najraje zbirajo mlada dekleta in fantje, ali na drugem koncu mesta, kjer je sejem uvoznih artiklov, na katerem izbirate med 2000 stojnicami in kioski.
»Nakupovalna mrzlica«, ki spominja na Ljubljano, hkrati pa se od nje močno razlikuje – tu skoraj nihče ne pride v nakupovalno središče le na sprehod ali nedeljsko kavo –, je na nek način razumljiva. Brasilia ustvari med vsemi mesti Latinske Amerike največji BDP na prebivalca, ki ga poganjajo predvsem panoge, povezane z vlado in javnim sektorjem, v mestu imajo domicil tudi parlament, predsednica in sodišče.
Če bi Brasilio primerjali z Ljubljano, bi opazili tudi razlike, ki bi lahko določale prihodnjo pot obeh mest in celo držav. Gre za različna trenda. Najemniki trgovskih prostorov in lokalov v Ljubljani se prebijajo iz meseca v mesec, namesto vrveža pa se občasno pojavljata napisa »oddamo« in »razprodaja zaradi zaprtja trgovine«. V tukajšnih središčih so lokali zaprti le po 22. uri ... Druga razlika je povezana s poreklom proizvodov. Brasilski »šoping centri« temeljijo na prodajanju brazilskih izdelkov, v hipermarketih opazno favorizirajo svojo živilsko-predelovalno industrijo in proizvodnjo lokalne hrane. Ljubljanska središča s težavo izpolnjujejo že »zakonski« delež izdelkov slovenskega porekla, za prihodnost pa ne kaže bolje.
Tretja, a ne zadnja razlika med nakupovalnimi središči v slovenski in brazilski metropoli je povezana z nacionalnim ponosom. V Brasilii je možno na slehernem koraku kupiti zastavo, majico in uradne izdelke nogometne reprezentance. Pri nas je bilo kaj takega še deset let nazaj utopija, zdaj pa je le malenkost bolje.
