Tiskane izdaje
Od otrok pričakujemo vse več znanja, spretnosti in ne nazadnje tudi odgovornosti. Učimo jih tujih jezikov, zapletenih matematičnih enačb, etike, umetnosti, zdravega življenja ... da se bodo nekoč, ko bodo postali veliki državljani, znašli v svetu. To je svet, ki se spreminja z neizmerno hitrostjo. Težko ji sami sledimo, še težje učbeniki. Bitka za prevlado vseh mogočih dražljajev in informacij pa preveva vse sekunde naših življenj. Bitka za pozornost, naklonjenost, potrošnjo, udeležbo, glas. In v tej poplavi informacij in izbir so vse bolj pomembne selektorske veščine.
Tudi otroci so namreč državljani, mar ne?
V tujini že kar nekaj časa poznajo trend, da mediji povsem resne vsebine novinarsko pripravijo na otrokom razumljiv in zanimiv način. To je zagotovo predvsem naloga javnih servisov, a to počnejo tudi drugi, ki to niso. V Avstriji, denimo, je uspešnica tednik Kleine Kinderzeitung, namenjen otrokom med šestim in dvanajstim letom starosti. In kaj je njegov namen? Resne vsebine približati otrokom. Ja, tudi otroci so državljani.
A otroci bodo nekoč tudi volivci, kajne?
Ali pa je pomembno to, da so volivci njihovi starši? Tisti, ki je v risanki videl poskus indoktrinacije, je mimogrede tudi tisti, na katerega je mednarodna novinarska organizacija pokazala s prstom, ko je Slovenija na lestvici svobode tiska zdrsnila na rekordno slabo mesto – ker se je odločil, da bo svoji resnici o Patri prišel do dna z 1,5 milijona evrov težko tožbo finskega novinarja. To je tisti, ki s svojimi izjavami in ravnanjem nenehno kaže na veliko več kot na golo nenaklonjenost slovenskih medijem. In tudi slovenskemu sodstvu.
Pritiski na medije so vedno bili in vedno bodo. Na Radioteleviziji Slovenija trdijo, da so se za umik risanke o Patri odločili sami – zaradi neprimernega načina izvedbe. Res se pri poenostavljanju rade izgubijo podrobnosti, kot je, denimo, ta, da gre v tem primeru za obsodbo na prvi stopnji. Podobna redukcija pomena se je risanki »pripetila«, ko so predstavljali problematiko izbrisanih in dejali, da »ker niso vložili zahtevka za državljanstvo, so, v nasprotju z drugimi tujci, ki so ravnali enako, ostali brez stalnega bivališča«. Hudič je v podrobnostih, ja.
A ne glede na to, kdaj in zakaj se je vodstvo hiše odločilo za umik risanke, in četudi se je odločilo izključno po lastni presoji in mimo politike, je v javnost poslalo (slab) signal, da ima upogljivo hrbtenico. Tako kot ob lanskih Viktorjih, ko so se odločili, da posnetka prireditve ne bodo predvajali, in so ga začasno umaknili iz arhiva – ker da je bila prireditev zlorabljena v politične namene. To je bil čas referenduma o družinskem zakoniku.
Drža (še posebno javnega) medija mora biti veliko bolj integralna. Na vseh ravneh. Drža politike pa ... Vsakdo naj opravi svoje delo. In otroci bodo zrasli v zdrav in boljši svet.
