Tiskane izdaje
Največja nemška banka Deutsche Bank je bila po drugi svetovni vojni ponos bančništva in politike svoje države, saj ni le financirala gospodarskega čudeža Ludwiga Erharda, ampak je njen tedanji šef Hermann Josef Abs v imenu kanclerja Konrada Adenauerja izposloval londonski sporazum o nemških dolgovih drugim državam. »Hišna banka delniške družbe Nemčija« je danes »opotekajoči se gigant«, so pred kratkim zapisali pri Economistu. Nekoč druga največja banka sveta je na 50. in nižjem mestu, njena borzna vrednost pa se vse bolj približuje kazni, s katero ji zaradi vpletenosti v katastrofalno nepremičninsko krizo grozi ameriško pravosodno ministrstvo.
Celo najbolj naklonjeni poznavalci ne poskušajo zmanjševati krivde zaporednih vodstev Deutsche Bank za prelevitev iz finančnega stebra nemških in drugih podjetnikov v gigantski špekulantski sklad, obtožen dvomljivih finančnih instrumentov ter zakulisnih dogovorov o obrestnih merah. Kjerkoli odkrivajo velikopotezne finančne nepravilnosti bližnje preteklosti, je velika verjetnost, da je bila zraven tudi Deutsche Bank; za kazni in odškodnine so v minulih letih odšteli že skoraj trinajst milijard evrov. Še enkrat toliko, kolikor naj bi zdaj zahtevali samo v ZDA, pa vseeno jemlje dih tudi v Frankfurtu. Špekulanti že domnevajo, da banka tega ne more plačati brez pomembnih finančnih okrepitev.
Nekateri nemški konservativni komentatorji sumijo, da so demokratske ZDA s takšnimi drakonskimi kaznimi nepravične do tujih bank, slišati je celo šušljanja o maščevanju za davčne grožnje EU Applu in nekaterim drugim ameriškim podjetjem v zavedanju, da je evropsko gospodarstvo še precej bolj odvisno od bank kot ameriško. Drugi spet menijo, da demokratska administracija z obračunavanjem s (tujimi) bankami prikriva odgovornost svojih predhodnic za katastrofalno nepremičninsko krizo, saj so prav pod demokratskim predsednikom Billom Clintonom začeli spodbujati posojanje družbenim slojem brez možnosti rednega vračanja obrokov.
To pa ne spremeni dejstva, da ameriška podružnica Deutsche Bank že dvakrat ni opravila stresnega testa, investitorji pa očitno ne verjamejo niti zagotovilom nemške centrale, da je vse v redu. Kanclerka Angela Merkel, ki si je pred osmimi leti prislužila hude kritike zaradi slavljenja 60-letnice tedanjega predsednika uprave Josefa Ackermanna v kanclerski palači, po medijskih poročilih sodeč zavrača namigovanja, da bo največja nemška banka za preživetje potrebovala pomoč države. Potem ko je v evrski krizi vztrajala, da morajo najprej priskočiti na pomoč lastniki, bi si drugačno stališče tudi težko privoščila, še posebno ker na vrata trkajo tudi bolehne italijanske banke.
Težko pa je napovedovati, kako bi ameriški udarec po Deutsche Bank vplival na nemško gospodarstvo in tudi na nekatera druga, saj se pri IMF že bojijo sistemskih tveganj. Nemčija poleg tega še naprej potrebuje mednarodno delujočo banko, ki je lahko partnerica po vsem svetu delujočih domačih podjetij, kot poudarjajo tudi v kanclerkini CDU. Še vedno upajo, da se bo Deutsche Bank posrečila »daimlerizacija«, uspešen razvoj novega poslovnega modela na ruševinah propadlega starega. Če ne, so odprte vse stave.
