Tuđman v novem okviru

Tomislav Karamarko, šef hrvaške opozicije in prvi človek največje hrvaške opozicijske stranke HDZ, svojih načrtov ne skriva. »Moj cilj je retuđmanizacija hrvaške družbe,« pravi. Gre še dlje in napoveduje, da bo stranka, ko bo zmagala na naslednjih parlamentarnih volitvah, naredila vse, kar bo v njeni moči, da pojem tuđmanizem uvede v hrvaško ustavo; seveda bo vpisan tudi v hrvaške učbenike. Ne glede na načrte opozicijskega šefa se Franjo Tuđman, prvi hrvaški predsednik, na velika vrata – in tudi v bronu – vrača v hrvaško vsakodnevno življenje. Ni minilo veliko časa, ko so v zelo revnem Benkovcu, kjer se ne morejo ravno pohvaliti s presežki, ki bi zapolnili proračunske luknje, slovesno odkrili nekaj metrov visok spomenik nekdanjemu hrvaškemu predsedniku. To, da je stal približno 40.000 evrov, ni pomembno.

Najnovejše raziskave javnega mnenja kažejo, da ima desna koalicija, na čelu s HDZ, 31,3-odstotno podporo med hrvaškimi volivci, vladajoča levosredinska koalicija pa za njo zaostaja za šest odstotnih točk. Nič manj nepomemben ni niti podatek, da ukrepe levosredinske vlade kritizira 73 odstotkov anketirancev. Ko je šef hrvaške opozicije odkrival cilje hrvaške družbe pod vodstvom HDZ, je še dodal, da je bila zdaj vladajoča socialna demokracija »slaba šola, ki je državi naredila več škode kot koristi, za povrhu pa je zanemarila še rodoljubje in patriotizem«.

Nova hrvaška predsednica, Kolinda Grabar-Kitarović, je Iva Josipovića, tekmeca iz vrst hrvaške socialdemokracije, premagala za več deset tisoč glasov. Njene zmage nihče ne postavlja v negotovost. Vendar hrvaška družba ostaja razdeljena na »naše« in »vaše«, in če so pred predsedniškimi volitvami kandidati namesto optimizma in vere v boljši jutri trenutek države večinoma še bolj razdelili na naše in vaše ter na tiste, ki so za SDP in one za HDZ, zdaj, nekaj mesecev pozneje, ni nobenih sprememb. S Karamarkovimi izjavami, kako bodo čez generacijo ali dve imeli državljani še bolj radi Hrvaško in bodo še večji patrioti, ali o premestitvi Titove dediščine iz predsedniških prostorov na Pantovčaku, vključno z doprsnim kipom Josipa Broza Tita, v Kumrovec, je delitev postala še globlja.

Zapleten je odgovor na vprašanje, ali se Hrvaška težko spopada z nalogami, ki jih pred njo postavlja evropska prihodnost. Vse bolj je edini razumen odgovor, da se raje kot v prihodnost vrača v preteklost. In vsi, ki v teh okvirih razmišljajo drugače, največkrat postanejo sovražniki. Naši ali njihovi.

Tuđman – poldrugo desetletje je od njegove smrti – je hrvaška ikona, ki je združila politične sile, ki so si v tistih časih balkanskih morij prizadevale za samostojno in politično neodvisno državo. V tem okviru je razumljivo, da številna hrvaška mesta hočejo imeti vsaj »košček svojega Tuđmana«, zato skoraj tekmujejo, kdo bi poleg sedanjih 150 že imenovanih ulic, uličic, trgov in obmorskih sprehajališč po hrvaških mestih ter dobri desetini spomenikov dodal še kakšnega.

Nič ni narobe niti s trditvami, da brez razčiščevanja hrvaške preteklosti ne bo niti hrvaške prihodnosti. Narobe je le to, da tisti, ki ne razmišljajo kot »mi«, postanejo državni sovražniki številka 1.